15-minutno kosilo v pol ure

Obroki pripravljeni v 15 minutah? Uporabno. Super, pa poskusimo. In res sem se potrudila. Norela sem po kuhinji, vsak kvadratni centimeter je bil zaseden z vsem mogočim, sestavinami, umazanimi posodami, embalažo … Grozno, ker sem navajena, da sproti pospravljam za sabo in poskušam narediti čim več med kuhanjem, da mi po kosilu ni potrebno pospravljati in pomivati. Lepo sita in zadovoljna naj bi pomivala posodo in pospravljala ostanke po kuhinji? Nope.

No, tokrat je bilo tako nekako. Res sem hitela in res ni bilo veliko dela, ampak še vedno sem za vse priprave in kuhanje porabila še enkrat toliko časa, kot jih bojda Jamie, 30-minutni ocvrtki v paradižnikovi omaki z bučkino solato.

IMG_0101 – kopija Continue reading →

Kolo in špinačna lazanja

Tako kot sem se pred nekaj leti rada vozila z avtobusom v službo, ker sem lahko za tistih nekaj deset minut pobegnila v domišljijski svet knjig, ki sem jih prebirala, se danes le stežka odločim, da ne bi šla s kolesom v službo. Kar pa je bilo v zadnjem tednu nekoliko težje izvedljivo, saj je cele dneve bolj ali manj deževalo. Na srečo sem pri noni pred nekaj meseci odkrila ogromno pelerino, ki kar dobro opravlja svoje delo, mi pa manjka še par stvari, ki bi mi res omogočale vožnjo s kolesom, ne glede na to, koliko dežuje. Kapuca mi namreč ali drsi dol iz glave, ali pa mi popolnoma zapira vidno polje pri straneh, kar je precej tečno, saj ne vidim avtomobilov, ki morda zavijajo desno čez kolesarsko stezo (in med dežjem ne pričakujejo kolesarjev). Poleg tega mi gredo dežne kaplje v oči in je tečno gledati. Kar pa je obvezno pri vožnji s kolesom. 😉 Pa sem prišla na idealno rešitev, seveda! Že nekaj časa sem razmišljala, da bi bilo dobro, če bi si kupila čelado, pa sem si vedno premislila, ker je bila predraga, ali pa sem z njo izgledala hecno. No, našla sem eno, ki je bila cenovno ugodna in sem se za varnost požvižgala na izgled. Sem pač hecna, kaj zdaj. Druga izboljšava, ki jo pa še moram izpeljati je ta, da ‘oblečem’ noge nekako od kolena navzdol z nečim nepremočljivim. Pelerina je sicer v zmernem dežju čisto dovolj, če pa imam kakšno torbo več s sabo (za telovadbo ali službeni prenosni računalnik), pa ni več tako prijetno in pridem na cilj s precej mokrimi hlačami. Ideje?

IMG_0017 – kopija

Lazanja vsekakor ni rešitev za mojo kolesarsko zagato, je pa vedno dobrodošla rešitev za dobro kosilo. Enega od teh deževnih dni sem pripravila špinačno različico in z njo pocrkljala najina želodčka. Danes na meniju torej špinačna lazanja s feta sirom. Continue reading →

Na hitro

Ko sem sama doma, se mi velikokrat ne da kuhati kosila. Sploh, ko pridem iz službe mi je muka takoj za štedilnik. To se mi je zgodilo tudi pretekli teden. Najprej sem enostavno obsedela na kavču in vsaj pol ure delala nič. (Ja, no, priznam, igrala sem igrice na telefonu. Vsega je kriva Tina, ki me napeljuje k igranju, prisežem!) Potem mi je želodec sporočil, da moram dvigniti zadnjico in se spraviti v kuhinjo, da si pripravim nekaj dobrega za kosilo.

Prednost tega, da sem sama doma, je tudi ta, da si lahko za spremembo skuham nekaj, česar moj dragi ne bi jedel, torej jed, ki je primarno sestavljena iz zelenjave. V hladilniku sem nabrala še zadnjo poletno zelenjavo iz domačega vrta (kakšni okusi!) in se lotila priprave kuskusa s poletno zelenjavo. Na hitro.

Neimenovana risba (3) Continue reading →

Voham jesen …

… in ropotljajoče dežne kaplje po strešnem oknu in strehi me mamijo nekam v globine in toplo zavetje moje postelje. Odejo zvijem v črv, si ga podložim pod trebuh, se prevalim na bok, še glavo podložim s plišasto igračo in že me več ni. 

Danes ob pol treh zjutraj sem želela zaspati, pa se mi je vrtelo. Že dolgo ne tako. Ne vem, mogoče od navdušenja nad tem, s kakšno vnemo je bodoča nevesta tekla po Piranu in prodajala piškote ter zbirala podpise oz. dovoljenja poročenih moških, da jo spustijo v zakon. Sama sem si samo mislila “česa takega se jaz na svoji dekliščini ne bi šla, dobra je” ter opazovala turiste, ki so segali v žep po drobiž in k svoji popotovalni dogodivščini po Sloveniji dodali še spoznavanje poročnih običajev Slovencev. 

Smo imele pa Bormašince prejšnji teden, ko so se nad Ljubljano ravno zgrinjali oblaki, ki že veselo vse te dni vlažijo zemljo, piknik. Dobro smo jedle, še bolj pa je bilo prijetno poklepetati in priti na tekoče s tem, kaj se nam dogaja. V prihodnjih dneh vas torej na blogu razveseljujemo z res enostavnimi idejami za piknik prigrizke. Pa ne zmajevat z glavo – vremenoslovci že napovedujejo malce višje temperature! Pa začnimo … s pito s paradižniki in polento

Continue reading →

Testenine z bučkami in črnim sezamom

Tale nedelja je zame malo bolj ležerna. Včeraj sem bila malo bolj pridna, skakala sem spet okrog s fotoaparatom in vzdihovala nad prekrasnimi detajli poroke v Orehovem gaju (mimogrede, idealna lokacija za ‘boho’ poroko!), prespala dopoldne, zdaj pa čakam, da pride mimo Nina in greva na Šmarno goro, kamor romava zadnje čase tako pogosto, kot bi na vrhu delili kaj zastonj.

Testenine-s-črnim-sezamom-bučkami-6

Continue reading →

Nočem pogledat, koliko časa …

Vest me vsak dan peče, ampak enostavno ni časa. Na neki točki niti za pisat, kaj šele za skuhat kaj malo bolj kompleksnega ali novega – zadnje čase kuham samo že neštetokrat pripravljene jedi. Tako da je v moji kuhinji malo dolgčas in priznam, da pogrešam bormašince in naše kuharske izzive.

Tudi danes nisem skuhala nič posebnega ali zakompliciranega. Po dooolgem dnevu skoraj brez hrane sem prišla domov in skuhala nekaj enostavnega in hitro pripravljenega. Odločila sem se, da si bom vzela še nekaj dodatnih minut, zadevo pofotkala in objavila recept. Tukaj je torej ajdova ‘rižota’ s šparglji in bučkami.

039 (2) Continue reading →

Ena petkovska

Danes je petek? Privilegij, ali pa prekletstvo tega, da nimam redno-obvezujoče-rutinirane zaposlitve, ki bi me iz dneva v dan spravljala v hujši obup in v meni klišejsko sprožala odrešujoče vzklike in hvalospeve koncem tedna, je vsekakor ta, da večino časa nimam pojma, kateri dan je. Svoje dneve kvalificiram večinoma samo po ključu ‘vsebuje obveznosti‘ ali ‘ne vsebuje obveznosti‘, sicer pa sem prosta kot ptiček na veji, ki pljuje med sprehodi, konstantnim pospravljanjem kuhinje, konstantnim likanjem, gledanjem serij, branjem knjig in obupavanjem nad študijsko literaturo.

Pa ko smo že pri branju knjig. Pomlad se prebuja, ves narod ob koncih tedna drvi v mesto na sončka in kavice in ne vem kaj še vse, jaz pa sem lepo na varnem, doma, s knjigo v roki. Jaz sem tak izreden kampanjski bralec, ponavadi berem samo na morju in takrat veliko, čez leto je pa bolj kot ne ena sama revščina. Potem pa sem zadnjič pri Frutini brala, da si je za letos zadala cilj prebranih 100 knjig. A sem si prav zapomnila? Jaz sem zadnji dve leti vztrajala na številki 30, letos ponižno znižujem kvoto na 12, zaenkrat se lahko pohvalim z eno prebrano in drugo začeto. Saj bo, samo bralno kondicijo moram dobiti nazaj in bo vse super.

Sicer smo pa še vedno pri čemažu. Danes v eni izjemno preprosti obliki s tortelini

Continue reading →