Testenine z bučkami in črnim sezamom

Tale nedelja je zame malo bolj ležerna. Včeraj sem bila malo bolj pridna, skakala sem spet okrog s fotoaparatom in vzdihovala nad prekrasnimi detajli poroke v Orehovem gaju (mimogrede, idealna lokacija za ‘boho’ poroko!), prespala dopoldne, zdaj pa čakam, da pride mimo Nina in greva na Šmarno goro, kamor romava zadnje čase tako pogosto, kot bi na vrhu delili kaj zastonj.

Testenine-s-črnim-sezamom-bučkami-6

Continue reading →

Nočem pogledat, koliko časa …

Vest me vsak dan peče, ampak enostavno ni časa. Na neki točki niti za pisat, kaj šele za skuhat kaj malo bolj kompleksnega ali novega – zadnje čase kuham samo že neštetokrat pripravljene jedi. Tako da je v moji kuhinji malo dolgčas in priznam, da pogrešam bormašince in naše kuharske izzive.

Tudi danes nisem skuhala nič posebnega ali zakompliciranega. Po dooolgem dnevu skoraj brez hrane sem prišla domov in skuhala nekaj enostavnega in hitro pripravljenega. Odločila sem se, da si bom vzela še nekaj dodatnih minut, zadevo pofotkala in objavila recept. Tukaj je torej ajdova ‘rižota’ s šparglji in bučkami.

039 (2) Continue reading →

Ena petkovska

Danes je petek? Privilegij, ali pa prekletstvo tega, da nimam redno-obvezujoče-rutinirane zaposlitve, ki bi me iz dneva v dan spravljala v hujši obup in v meni klišejsko sprožala odrešujoče vzklike in hvalospeve koncem tedna, je vsekakor ta, da večino časa nimam pojma, kateri dan je. Svoje dneve kvalificiram večinoma samo po ključu ‘vsebuje obveznosti‘ ali ‘ne vsebuje obveznosti‘, sicer pa sem prosta kot ptiček na veji, ki pljuje med sprehodi, konstantnim pospravljanjem kuhinje, konstantnim likanjem, gledanjem serij, branjem knjig in obupavanjem nad študijsko literaturo.

Pa ko smo že pri branju knjig. Pomlad se prebuja, ves narod ob koncih tedna drvi v mesto na sončka in kavice in ne vem kaj še vse, jaz pa sem lepo na varnem, doma, s knjigo v roki. Jaz sem tak izreden kampanjski bralec, ponavadi berem samo na morju in takrat veliko, čez leto je pa bolj kot ne ena sama revščina. Potem pa sem zadnjič pri Frutini brala, da si je za letos zadala cilj prebranih 100 knjig. A sem si prav zapomnila? Jaz sem zadnji dve leti vztrajala na številki 30, letos ponižno znižujem kvoto na 12, zaenkrat se lahko pohvalim z eno prebrano in drugo začeto. Saj bo, samo bralno kondicijo moram dobiti nazaj in bo vse super.

Sicer smo pa še vedno pri čemažu. Danes v eni izjemno preprosti obliki s tortelini

Continue reading →

Na kolesu že švicam

V novi službi imamo nekatere aktivnosti tudi popoldne, tako da si vzamem dopoldne prosto ali si razdrobim urnik. Tako sem naredila danes, ko sem lovila rok za pripravo nečesa dobrega za nov Mercatorjev izziv. Okoli 12. sem se odpravila domov, da bom v miru pripravila in ovekovečila nekaj pomladnega za kosilo. Recept sem imela nekako v mislih, vendar nisem bila prepričana, koliko časa mi bo priprava vzela, niti ali bo zadeva sploh uspela. Vendar, ko sem razmišljala o časovnem planu kuhanja, sem ugotovila, da sem veliko prezgodnja in da imam še kar nekaj časa. V kolesarnici sem parkirala kolo in skočila še do najboljšega soseda po nekaj zelenjave, da bom v naslednjih dneh zdravo jedla. Brez izgovorov. Kar nekaj sadja in zelenjave so imeli znižane, ker ji je ‘potekel rok uporabe’ oz. ni izgledala več tako sveža, kot ko je prišla v trgovino. To pomeni, da je bila še čisto ok in da nimam izgovorov, da si ne pripravim česa okusnega tudi v naslednjih dneh.

Kje sem se zgubila? Aha, hotela sem povedati, da sem imela še veliko časa. V bistvu toliko časa, da sem pred začetkom priprave kosila še pomila posodo od včeraj (ja, sem ena tistih) in pogledala en del nadaljevanke. Potem sem plačala še položnico za telefon in začela urejati eno Excelovo tabelo. Mhm, toliko časa. Naposled je le bil počasi čas, da se lotim kosila.

028

Ker se nezadržno bliža prvi uradni spomladanski dan (\o/), nam je Mercator dal simpatičen izziv – pripravo malce drugačnih spomladanskih zavitkov. Iskreno? Tokrat izvirnost ni bila moja vrlina. Pripravila sem spomladanske zavitke s špinačo in lososom. Continue reading →

Naj se dviga!

Julia je sila sistematična ženska. Njena knjiga je res pisana optimizirano – izhaja iz baze, zato da so variacije kratke in jedrnate in jih je veliko. Mastering the Art of French Cooking je res enciklopedija francoske kuharije in ko se enkrat prebiješ čez recept, pogruntaš sistem, potem je vse veliko lažje.

Jaz sem se danes za večerjo odločila pripraviti špinačni soufflé, predvsem zato, ker je souffle ena taka osnovna tehnikalija, ki jo je fino obvladati. Ja, saj je malce strašljiv, ta souffle, je pa hkrati izjemno zabavno buljiti 15 minut v pečico in čakati da … se dvigne.

1

Continue reading →

Gozdna zelenjavna priloga h kosilu

Julia Child. Nimam nekega posebnega odnosa do nje in njene kuhinje, zato sem bila bolj ali manj ravnodušna, ko smo se odločile za nov tematski sklop receptov. Ko pa sem ‘prijela’ digitalno knjigo v roke, je moja ravnodušnost prešla v ne-navdušenje. Prvo, strani je bilo enostavno preveč, da bi se čez knjigo prebila. Drugo, razen ilustracij tehnik v knjigi ni fotografij. Kako naj vem, kako naj izgleda končna jed?! Tretje, ko sem se podrobneje lotila pregleda receptov, da izberem tiste, ki jih bom sama preizkusila … Po hitrem pregledu poglavij se mi je zdelo, da nič ne bo šlo skozi. Pa tako obsežna knjiga! Nisem hotela delati sladice, pa nekako nisem našla pravega poglavja zase. In sem obupala. Kar nekaj časa datoteke sploh nisem več odprla, ker nisem vedela, kaj sploh bi. Nakar je bil čas, da se odločim, kaj bom in sem elektronsko različico knjige ponovno odprla in jo prelistala. Začela sem s sladicami in med njimi našla nekaj zanimivih. Malce sem si oddahnila in zbrala pogum, da sem ponovno šla na ‘slani’ del knjige. Med zelenjavnimi recepti sem našla nekaj takih, ki bi jih lahko preizkusila. Fju. Glede na sestavine v mojem hladilniku sem se na koncu odločila za korenček po gozdarsko (Carottes à la Forestière).

034 Continue reading →

Slavnostna večerja – zelenjavni quiche, prva glavna jed

Ker sem včeraj zvečer utopila možgane v bifteku in maslu, sem tvegala, da me vržejo iz kluba vražjih babnic, ker sem preprosto spregledala štafetno palico slavnostne večerje, ki mi jo je v torek predala Ana. Po tem ko sem preživela eno izjemno neudobno potovanje z nacionalnim potniškim prometom, okrasila drevešček (ki bi lahko mimogrede pobral nagrado za najbolj kičasto božično stvaritev na severni polobli – nič ne more premagati testeninskih angelov), se okopala v pohanju in sorazmerno uspešno preživela družinski popoldan, se mi, čisto po pravici, ni dalo kuharskih miselni paketkov zavijati v besedne.

Zdaj pa zamujam že več kot en dan, skregala sem se z vso tehnologijo in polovico žlahte, in če hočem zvečer na koncert vaškega pevskega zbora, da znižam povprečno starost publike, moram pohiteti z zapisom. Moja naloga je bila priprava brezmesne glavne jedi, čemur nisem nameravala posvečati posebne pozornosti, dokler me punce niso prijazno obvestile, da kuhana zelenjava s koščkom masla baje ne šteje za slavnostno. V navalu panike sem med nakupovanjem božičnih daril sebi kupila še čisto nov pekač za quiche, ki na prvi (in amaterski) pogled zgleda tako prijetno neuporaben, da mi je kot pisan na kožo.

_DSC9925 copy

Continue reading →