Dve piti, da se oddolžim za zamudo

Pred štirimi tedni sem bila doma pri starših, malo na obisku. Kupila sem si tudi novi planer, da bom jadrala skozi leto malo bolj organizirano in morda dosegla kakšno stvar več, kot bi jo sicer, če ne bi o njej razmišljala in jo načrtovala. Vanj sem na obisku vpisovala razne cilje, nekaj jih je bilo povezanih tudi s tem blogom in predvsem s kuhanjem in peko. Zastavila sem si, da bom svoje najdražje razvajala z dobrimi okusi in sladicami. Vsaj kakšno poslastico bom pripravila vsak mesec. In tako sem se lotila kar takrat, pri mojih doma. Spekla sem pito, ki sem si jo ogledovala že zelo dolgo, saj podobno strežejo v lokalni slaščičarni in se ji ne morem upreti. Torej skrajni čas, da recept preizkusim tudi doma – saj veste, domače naj bi bilo boljše. Manj umetnih snovi in manj praškov. Zmaga. Recept sem seveda našla v priljubljeni knjigi Alenke Kodele – Zavitki in pite, Založbe Kmečki glas. Toplo priporočam nakup. Katere koli njene knjižice. Ima jih še par in mislim, da posedujem vse ali skoraj vse iz te zbirke. Vsebujejo veliko receptov, veliko sem jih že preizkusila in sem zelo zadovoljna z njimi. Od piškotov, peciva, pit, zavitkov, tudi torte se najdejo in sladice v lončku. Ni da ni. Cena knjižic je tudi zelo dostopna. V glavnem, če radi kuhate oz. pečete po knjigah, se splača.

Kakorkoli, jaffa pito sem spekla pred štirimi tedni, predvčerajšnjim pa še drugo različico – limonino pito z belo čokolado in malinami. Zraven pa sem še preizkusila pripraviti domače kandirane pomaranče in limone. Te druge pite pred štirimi tedni nisem imela v planu. Sem pa imela v planu objavo recepta za jaffa pito, fotografije sem na naših družabnih medijih že objavila. Potem je pa prišla štorklja 10 dni prej in ni bilo časa za novo objavo na blogu, bilo se je treba popolnoma posvetiti novi družinski članici in moji novi vlogi. Priznam, da na objavo in recept nisem pomislila vse do pred par dnevi, ko sem že pogrešala peko in kuhanje in sem se zagnala v kuhinjo in spekla še limonino različico pite.

Continue reading →

Medena torta drugič, v čokoladni preobleki

Drage bralke in dragi bralci našega bloga polnega umazane posode in okusnih receptov. Želim vam, da bi vam uspelo kar največ receptov, da bi vsak dan bolj vešče vrteli kuhalnice, poguma za preizkušanje in ustvarjanje novih jedi, pester jedilnik, s katerim se boste razvaljali, predvsem pa topline in ljudi, s katerimi boste vse te dobrote delili in tudi njim pričarali nasmeh na obrazu. Ostale želje pa so vam že zaželeli drugi, ne? 😉

Continue reading →

Praznična večerja: Pomarančno čokoladni kozarčki

Pa je še eno leto skoraj naokrog. Kot so to pred mano storile že ostale Bormašince, se bom tudi sama v, verjetno zadnjem letošnjem zapisu, osredotočila na povzetek leta, ki bo kmalu za nami.

Kaj naj rečem, tole 2016 je pa bilo nekaj posebnega, zmedenega in norega. Vsaj zame. Ko razmišljam o preteklem letu, se počutim kot na vrtiljaku sredi kampa v Maredi. Tistemu, ki je najbolj sumljiv, pa ne veš ravno, če bi se res prepustil njegovim dogodivščinam, ki se znajo končati dokaj klavrno.

Priznam, lanskega vstopa v novo leto se nisem niti najmanj veselila. Strašila me je negotovost, ki jo je leto prinašalo s seboj in grenak priokus, da se stvari morda ne bodo iztekle tako, kot sem si želela. Danes, ko tole pišem lahko rečem, da je bil strah delno upravičen. Leto je bilo vsekakor čustveni vrtiljak, z najboljšim zaključkom, na kar si v začetku letošnjega januarja nisem upala niti pomisliti.

Continue reading →

Čokoladni mousse. Brez 28 pripomočkov.

Uh, se spomnim, ko sem prvič delala mousse. Seveda je bil po receptu Julie Child, kaj pa drugega. Ena posodica za topit čokolado in maslo. Druga posoda za stepat beljake v sneg. Tretja posoda za stepat rumenjake s sladkorjem. Ne pozabimo termometra. In podaljška. In še eno posodo z vodo, ker rumenjaki se stepajo nad soparo. In potem imamo najbrž še en kup druge opreme, pa sem ta kompliciran postopek že nekaj časa nazaj poteptala globoko v spomin, do katerega ne dosežem več. Ker taka priprava je preprosto – too much. Tu mač. Ni čudno, da so američani iznašli enostaven mousse – ko stopljeno čokolado vmešajo v stepeno smetano. (Kar, seveda, ni tapravi mousse.) Saj ne rečem, dober je in če je treba je treba, ampak za nek preprost posladek kar tako, da vse skupaj izpade malo bolj fino in elegantno in da ga lahko (malce vinjeni) postrežemo za silvestra … je pa preveč. Ampak, sedaj imamo SlverCrestovega Monsieur Cuisina. Nič več ni preveč. Sedaj je vse samo … en dva tri. 

Continue reading →

Proteinske ploščiče s koščki čokolade s konopljinimi semeni

Se tudi vam zdi, da letošnji december mineva ekspresno hitro? Ja, saj vem, da to rečemo vsako leto, ampak letos se mi zdi zadnji mesec leta še posebno hektičen. Tako zelo, da sem skoraj pozabila, da me v omari čaka še čokolada s konopljinimi semeni, ki jo moram porabiti.

Continue reading →

Pomarančno-lešnikov brownie

Brownije lahko pečemo celo leto, če pa jim dodamo temno čokolado s pomarančo, postanejo pa še toliko bolj zimski in praznični. Čokolada – pomaranča je namreč ena tistih kombinacij, ki mene vedno asociirajo na zimo. Tudi ta poslastica je pripravljena s pomočjo SilverCrest Monsieur Cuisine naprave. Tule je še posebej prav prišla funkcija kuhanja oziroma segrevanja, saj smo v eni posodi najprej segreli oziroma stopili maslo in čokolado, nato pa samo dodali vse ostale sestavine. Nič izgubljanja časa z mikrovalovko, 13 različnimi posodicami in komplicirano pripravo. No, pa pojdimo kar na recept.

Continue reading →

Bananin kruh

Obožujem poimenovanje tega peciva. Ker roko na srce, to je pecivo, kolač, sladica in nič drugega. Poimenovanje kruh pa je priročno samo za to, da ga lahko poješ kakšen košček več in nimaš slabe vesti. Še več, nanj še celo namažeš nutelo! No, zdaj pa šalo na stran. (Kar ne pomeni, da ga dejansko nisem pojedla v kombinaciji z nutelo, ampak pšt!) Tole je bil prvi recept, ki sem ga izbrala za pripravo v prihajajočem SilverCrest Monsieur Cuisine mašini, in če odštejem eno posodo, v kateri sem tehtala sestavine ter dva kosa pribora, je bilo to tudi vse, kar umazala. Posodo in rezilo Monsieur Cuisina, namreč. Rezultat pa je najbolj mehek in bananasto dišeč bananin kruh, kar sem jih kdaj jedla. 

img_20161205_203140

Continue reading →