Nosečnost za telebane, petič: odločitve.

Odločitev o tem, ali sploh imeti otroka ali ne, je v resnici še posebej preprosta.

Najhujše pride potem, ko človek enkrat začne obiskovati šolo za starše. Prvih par mesecev nosečnosti je, roko na srce, precej enostavnih. Okej, res je, da sem ena izmed tistih srečnic, ki se ni spopadala z dolgotrajnimi slabostmi ali bruhanjem, predavanje na faksu sem morala prešpricati samo enkrat, ker se nisem uspela sestavit in spravit iz postelje. V resnici si do tretjega meseca itak vsa na trnih in čakaš prve preglede, drugo tromesečje potem že nekako mine, ker se ponavadi počutje v tem obdobju malce izboljša in živiš naprej povsem normalno, kot si prej. No, v tretjem tromesečju se pa začne. Počasi bo že treba kaj pripraviti, pa potem slišiš še kakšno zgodbo o tem, kako je pa katera rodila že tudi kakšen mesec prej, pa itak se ponavadi urejanje sobice in čakanje, da pride voziček, zavlečeta vsaj za par tednov, da sploh ne govorim o tem, da se je hudo težko uskladiti, kdaj bova imela čas za skočit v Ikeo in novomeško Qlandio (treba je slalomirati med delovnimi sobotami, trgatvami in praznovanji rojstnih dni), ker imava za porabit darilne bone. Ja. Zadnji udarec je pa potem še šola za starše. Pustimo ob strani ves časovni pritisk in neko notranjo željo, da imam en mesec pred PDP-jem (predvidenim datumom poroda) že več ali manj vse pripravljeno in potem samo še … čakam. Tukaj se potem začne saga z različnimi informacijami/mnenji.

Saj vsi vemo, da je splošno znana resnica ta, da ene same splošno znane resnice na svetu ni. S temi problemi se soočamo celo življenje. Katero fakulteto izbrati, da bo čez par let, ko diplomiramo, to področje še vedno zaposljivo? Katero pasjo hrano v trgovini kupiti, da Pesjanka ne bo imela driske? S katero barvo prepleskati stanovanje, da se je čez par let ne bomo naveličali? Tako nekako, saj veste, v katero smer pes taco moli. Skozi vse te življenjsko (ne)pomembne odločitve vsi dokaj relativno mirno plujemo. Če imate srečo, ste bolj “ah saj bo kar bo in bo v redu”, če pa ste svoje mame hči (kot sem jaz), pa take odločitve iz leta v leto težje sprejemate. Saj ne rečem, pri izbiri barve, s katero sva prepleskala eno steno v otroški sobi, sem bila precej suverena, ampak kar se pa ostale otroške opreme tiče, me je pa stvar konkretno povozila.

Fizioterapevtka je v šoli za starše rekla, da je najbolje, če je otrok čim več časa na tleh, na blazini, da se prosto giba, ima neomejeno gibanje in da zato odsvetuje tako imenovane otroške ležalnike. Okej, že lepo in prav, ampak od ene mamice sem slišala, da je pa tisti ležalnik, ki ni lupinica, super za na mizo ali pult, da je otrok blizu tebe in lahko celo kaj skuhaš ali postoriš v kuhinji. Pa smo pri dilemi številka 1. Potem malce razmišljam o tem, kaj bova z detetom cele dneve počela in jasno, da bova zunaj, kolikor se bo le dalo, na svežem zraku. Ampak cele dneve samo z vozičkom okoli hodit, hja, do Črnuč in nazaj, pa čez polje do Šentjakoba, pa čez eno drugo polje samo eno krog … ne vem, jaz bi šla tudi malo v kakšen hrib, pa Šmarna gora me mika, marca bi znalo biti že prav lepo, a ne bi bilo fino z nosilko (Boba ima tako krasne!) malo raziskovati še kaj drugega? Pa potem spet slišim od ene mamice, da čim otroku enkrat predstaviš čudovit svet nosilk, da potem se razvadi in noče biti več v vozičku, pa v gozdu so klopi pa … Dilema številka 2. Potem je tu še vprašanje, kakšno igralno podlogo kupit za na tla, elektronska varuška da ali ne, in tako naprej in tako naprej, izbire in možnosti so neskončne, odločitve pa časovno in finančno problematične. Roko na srce – ne morem si ravno privoščiti, da kupim vse dodatne pripomočke, ki bi si jih želela. Niti si jih ne morem izposoditi, da bi lahko stestirala, če otroku paše ali ne. 

Moj problem pri takih odločitvah je v resnici tak, da ne vem, komu verjeti in zaupati – strokovnemu mnenju in priporočilom ali dobrim nasvetom izkušenih mamic. V resnici je pa itak najbolje, da neham dramatizirat, se na koncu impulzivno odločim in situacijo, če se bo le-ta izkazala za problematično, rešujem, če in ko bo to potrebno. V resnici je pa to šele pljunek v morje. Kje so še vse druge pomembne odločitve glede cepljenja, vzgoje in drugih področij, ki so za otroka lahko veliko bolj pomembne (in bog-ne-daj usodne), kot pa to, ali bo svet spoznaval iz vozička ali pa iz nosilke. 

Pravila itak ni – vsak otrok je drugačen in če ena mama reče, da njen po tem, ko je bil v nosilki, ni hotel biti več v vozičku, to niti približno ni indikator tega, da bo tako tudi z mojim. Je pa vseeno težko iskati in izbirati najbolj optimalne možne splošne resnice na svetu. Še posebej, ker s temi odločitvami v resnici ne vplivaš nase, ampak na nekoga drugega. Odgovornost, pa to.  

Za konec pa še jabolčni drobljenec z angleško kremo

IMG_20150921_090421

Continue reading →

Mehčalec aroma v sladici

Poletje na prelomu v jesen je eden mojih najljubših delov leta. Pomeni, da je vreme še vedno primerno za krajše morske izlete, hkrati pa obala gosti samo še zdolgočasene nemške upokojence. Starši so namreč že zdavnaj spakirali male vreščače v varčne enoprostorce in si najbrž precej oddahnili, ko so jih malo prestrašene pustili v šolskih klopih. Ali ergonomsko oblikovanih naslanjačih. Ali s čim že mladež zabavajo v devetletki. Kakorkoli, jutri s Pobom pojdeva za nekaj noči malce razpihati burjo, za vas pa je tule en glažasta sladica.

2 Continue reading →

Limonina panakota … in nekaj nektarin.

Danes samo na hitro objavim tale recept, ki sem ga pripravila včeraj za potrebe našega vsakomesečnega druženja s prijatelji ob hrani. Trije pari se vsak mesec dobimo pri nekomu doma, vsakič pri drugemu, seveda, in se razvajamo. Gostujoči par pripravi glavno jed, druga dva pa predjed in sladico. Jaz sem se včeraj odločila za nekaj lahkega in osvežilnega … bognedaj, da bi strašila s kakšnimi čokoladnimi zadevami, saj vsi vemo, da so to tipično zimske poslastice, ki nam poženejo kri po žilah, poleti pa se prileže kaj sadnega, sploh ob vsej pestri ponudbi sezonskega sadja. Tako je nastala limonina panakota, poleg pa sem postregla še vroče karamelizirane nektarine in marelice

CJlMlGyWcAEQUZ0

 

Continue reading →

Je mimo leto

Včasih gledam na spomine z melanholijo, drugič z nasmeškom na obrazu. Včasih mi je žal, da smo se z nekaterimi ljudmi odtujili in pogrešam njihovo družbo. Ali družbo tistih ljudi, ki so mi ostali v spominu, čeprav so se (najbrž) spremenili in niso več isti ljudje. Lepi spomini pa ostajajo. In prav na te ljudi in čas me je spomnila pesem Je mimo leto, ki jo seveda izvajajo Čedahuči. Malce melanholična, ampak hkrati pozitivna, vesela.

Čas bolečino vzame stran
stopi jo v spomin

Ob pesmi sem si zaželela nečesa sladkega, nečesa, ob čemer obujam spomine. Tudi na tiste čase, ko sem prvič pripravljala to dobroto. Panna cotta. Tokrat sem se odločila, da ne bom delala poliva, ampak ga bom vključila v samo sladico. Pripravila sem jagodno panno cotto, ki je tako nedolžna in hkrati vesela in zame polna spominov.

028 Continue reading →

Meta-objava, ki ni recept z meto

Vsakič, ko se znajdem pred novo objavo, se hočem na vsak način spomniti neke fine teme ali dogodka, o katerem bom pisala. Po možnosti tako, da bo zabavno in da ne bom ponovno pisala neke refleksije na neko temo. Za današnji vnos sem se jih kar nekaj spomnila. Vsakič, ko sem začela tipkati, sem se zavedla, da gre ponovno za refleksijo nečesa. In tako sem se odločila, da bom napisala meta-refleksijo, refleksijo mojih refleksij.

S tem se toliko obremenjujem zaradi tega, ker bi rada stopila ven iz svojega okvirja in naredila korak v neko drugo smer, ki mi bo omogočila malo več širine. Rada bi se učila novih stvari in rada bi ponudila več, ker vem, da sem tega zmožna. Tako da to je naloga za vnaprej. Prvi del te naloge bo, da v svojem vsakdanu najdem teme, ki bile vredne deljenja z drugimi. (Saj ne da jih trenutno ni, imam dve, ki mi pobirata veliko časa in misli, vendar o njih (še) ne bi rada pisala.) Potem pa, vaja, vaja, vaja, ne? Tako kot v kuhinji. Danes sem se vadila v pripravi sladice v lončku, ki ni panna cotta. Med Julijinimi recepti sem našla slavno in njej ljubo pomarančno bavarsko kremo.

043 Continue reading →

Smuti, ki to ni

Moj najljubši del (pred)izpitnega obdobja je zavlačevanje. Primer: kovček. Dva tedna sem se mu izogibala kot napol pijana, dobro rejena antilopa. Na pol odprt, nabasan z razbarvanimi modrci in štumfi brez para, je tiho čakal, da izpraznim njegovo drobovje. To se ni zgodilo, ker sem imela veliko pomembnejša opravila, kot je na primer podrobna kvantitativna analiza 86 delov serije, v kateri je glavni zaplet najstniški ljubezenski trikotnik. Krasno.

Tale nesmiseln uvod bi se sedaj moral genialno preliti v bombastično nadaljevanje kulinaričnega zapisa in končati z receptom, ki bi še najbolj zakotni vaški restavraciji prinesel polovičko Michelinove zvezdice. Glede na to da na Bormašini nisem objavila ničesar vse od slavnostne večerje, se je od mene najbrž čisto upravičeno pričakovalo, da v domači kuhinji besno sekljam, pražim in pečem. Mnja. Ne. Sem pa zelo glasno nasprotovala ideji detoxa/smutijev/zdravega januarja in skorajda izsilila krušni teden, ki sem ga nato hladnokrvno sabotirala. Packa. 

 mala

Continue reading →

SMUTIJI spotoma: Farjolčni.

Kaj je dobra stran tega, da tehnika zataji? Am, sem hotela nekaj napisat, pa mi je ušlo. No, ni dobre strani. Sploh, če si od nje odvisen kar se tiče osnovnih reči, začenši z budilko. Dobra stran bi bila, če nimaš opravkov in če nisi zmenjen in če ni slučajno v opomniku kaj napisano, pa če bi ti moral kdo kaj napisat, ti nekomu, koga poklicat, kje biti, sms poslati… Saj vidite, kam to gre. Če nam tehnika lajša življenje in nam lene riti dela še bolj lene, potem nam greni dni, ko ne dela. No, moj računalnik še plitko diha na škrge, vsake tolko se mu pogled zamegli, meni pa tudi, ko pomislim na novega. Potem  pa je tu telefon, ki me je pustil na cedilu, zato sem tudi jaz njega pustila na cedilu in nabavila novega. Spet diham. Tri dni zmedene izolacije je bilo dovolj. Ajm bek.

Malo sem pobrskala med fotografijami, pa našla tegale lepotca. Enega poletnega, ki je tudi zdaj čisto izvedljiv, ampak poleti super paše, ker je mrzel. Srebati po slamici tole sladko frjolčno sladkobo od smutija, v senci kakijevih listov, noge v luft, pa knjiga v naročju… Ah, poletje, pridi, pridi!

catsdsfghjjhgf

TaFrjolčni
sestavine
  1. 4 žlice borovnic/ribeza/malin
  2. 1/2 banane
  3. 3dcl pomarančnega soka
  4. 1dcl grškega jogurta
  5. 1 žlica mletih indijskih oreščkov
  6. 1 čž indijskega trpotca v prahu
Bor mašina za punce http://bormasinazapunce.si/