Ena nova mašina v kuhinjo, pet starih ven.

Saj poznamo tisto zgodbo … se vselimo v novo stanovanje, ali pa samo v novo kuhinjo. In razmišljamo, katere naprave vse potrebujemo – poleg loncev, krožnikov, kozarcev in pribora, se ve. Naša Sanja bi o tem lahko kaj povedala, nedavno je postala lastnica svoje pečice (to je najbpomembneje, hehe!) in seveda vsega drugega, kar pride poleg. Kar precejšen stres, kaj ne? Ko pa enkrat človek dobi otroka, se število aparatov, ki jih potrebujemo, še za enega ali dva poveča. 

Pa poglejmo, katere aparate vse potrebuje mlada ženska (z otrokom) v kuhinji. Ker je zdravo življenje (in z njim smoothiji) sedaj tako popularno kot leta 1998 Esmeralda, seveda za začetek potrebujemo dober blender. Saj veste, tak, s stekleno posodo, ker plastična hitro postane umazana in grda, pa da je dovolj velik in močan. V njem lahko pasiramo tudi kakšne juhe, ampak kdo bo 2 litra zelenjavne juh prelival v stekleno posodo, v takem primeru je obvezen tudi palični mešalnik, seveda. No, ampak palični mešalnik zna zelo fino spasirati, kaj pa, če želimo samo malo nasekljati? Potem je obvezen sekljalnik. Tak manjši, priročen, da ga hitro vzamemo iz predala in v njem sesekljamo zeliščni nadev za bagete. Ampak brez njegovega velikega brata, multipraktika, pa spet ne gre. Le kje bomo ribali jabolka za štrudelj? Pa mesili krhko testo in drobili piškote z maslom za tortno podlago? Dodamo še to na pult! Zdaj imamo pa res že skoraj vse. Opa, ne, še eno stvar smo pozabili – zmogljiv mešalnik! Bor mašino za punce, po domače. No, za kakšno hitro stepanje smetane za sadno kupo ali pa mase za palačinke bo čisto zadostoval ročni mešalnik. Zdaj pa, ker dober biskvit res ni tak, kot mora bit, če ga nekdo 10 minut neusmiljeno ne pretepa, je pa več kot dobrodošel tudi tista ornk bor mašina za punce, stoječi mešalnik! Pa ta nam zgnete tudi tako kvašeno testo za potico, da bi se še moja babica v grobu obrnila od navdušenja. Imamo že vse? Ah, kje pa – imamo vendar otroka! Obvezen je soparnik. Saj veste, da nam vitaminčki in minerali ne pobegnejo vsi v vodo med klasičnim kuhanjem.  

Zdaj imamo pa res vse. Kar veliko, ane? Vam je ostalo še kaj prostora na pultu? Vsaj za eno desko in nož, na kateri boste sekljali čebulo?

Continue reading →

#Polonapolona: Kava v najboljši družbi

Priporočajo izogibanje svojih vzornikov, ker se bojda rado zgodi, da moraš nato kakšen popoldan preživeti v družbi razočaranja in sladoleda. In ker je Roald Dahl pod rušo šel žurat že davno preden sem sama ugledala luč tega sveta, dobronamernemu nasvetu nisem posvečala prevelike pozornosti. Potem pa je v naš elektronski poštni predal priletelo nadprijazno povabilo na predstavitev nove kolekcije Polonapolona šalc in sem vse spustila iz rok ter odfrčala v bistro na vogalu, nekaterim poznan tudi po najboljši kavi v mestu.

1 Continue reading →

Degustacija piva: Tektonik, Vizir in Hopsbrew

Preden se kdo obregne v neustrezno strokovno podkovanost in ocenjevanja napačnih parametrov piva … Mu povem, da ima popolnoma prav. Sem velik ljubitelj piva, sploh od kar sem se začela navduševati nad malimi slovenskimi pivovarji, ki jih počasi, vendar nadvse vztrajno spoznavam v družbi pivskih prijateljev. Sem pa dalečdaleč od kakršnegakoli poznavalca. Tako sem tudi opozorila Lidlovce, ki so pred dnevi po tviterju iskali preizkuševalce za piva, s katerimi bodo v naslednjih dneh založili Lidlove police. Pa so se vseeno strinjali, da bodo podprli hitrejši razpad mojih jeter in mi v varstvu pustili piva treh slovenskih pivovarn.

Pri ocenjevanju mi je na pomoč priskočil brkati Poba, glavni partner v mojih zločinih. Morda naj kot referenčno točko pri določevanju najinega okusa izpostavim, da je njegova ljuba sorta Bevogov Kramah, moja pa Starvation od Reservoir Dogs.

Po tehtnem premisleku sva ugotovila, da bo zadeva najbolj pregledna, če piva preizkušava po znamkah. Pri vsakem sklopu naj bi začela s tistim z najvišjo vsebnostjo alkohola in nadaljevala proti šibkejšim. Preden sva zamenjala okus, sva splaknila kozarec (Skromna zaloga študentske posode je kriva za izbiro kozarca na spodnjih fotografijah. Ni bilo bolj primernega). »Da bodo pogoji objektivni,« je pripomnil on. Jaz pa sem na hitro potlačila pomisleke o tem, koliko zares objektivna pogoja sta vedno bolj pivnjena preizkuševalca.

1

Continue reading →

A imaš jajca?

Odkar imam svojo kuhinjo, kuham na indukciji. Zadeva je super, po parih letih trpljenja ob čakanju, da voda za makarone zavre na steklokeramični plošči, je indukcija pravi balzam na želodec. Ne vprašajte, koliko nezdrave hitre hrane in prigrizkov lahko človek zmeče vase med čakanjem, da zavrejo 3 litri vode. Noro. No, indukcija pa prinaša drugačne izzive. Posoda. Kadarkoli opazim kakšen lep lonec ali ponev, najprej hitro preskeniram, kje se nahaja znakec za indukcijo. Žal ga vse prevečkrat ne najdem. Smrk. 

Zadnjič sem na poti s sprehoda videla našega poštarja, kako je z motorjem hitel proti pošti, na prtljažniku pa je imel prav hecno pripet en sam paket. No, ta paket je bil moj. Ko sem ga naslednji dan prevzela, sem v trenutku raztrgala škatlo in pričakala me je fenomenalna Tefalova ponev Ingenio. Z njo nas je razveselil Mercator, da bomo še bolje kuhale. S puncami smo se dogovorile, da bo ponev kar krožila, vsak mesec bo pri eni. Potujoča ponev. Ponev prijateljstva.IMG_20160122_191750IMG_20160122_191726 

 

 

 

  

 

Continue reading →

Vzponi in padci kulinarične Islandije

Okej, priznam … spet sem zapravljala težko prigarane evre. Tokrat na Islandiji in niti malo mi ni žal. Sem pa seveda mislila tudi na vas, ki ste, medtem ko sem sama nosila tri bunde, flis in vetrovko (naenkrat afkors), pridno sedeli v pisarni, na nekoristnem predavanju na faksu ali pa samo uživali v deževnem vremenu, ki je v tednu moje odsotnosti zajel naše konce. Zato, da bi vam lahko kar najbolje predstavila islandsko kulinariko, sem jedla mlačno juho, napol stopljen sladoled in spila nekaj smutijev s centimetrsko usedlino … vse za potrebe vsaj na pol dobrih fotografij.

IMG_20150517_164258

Pa začnimo na začetku, jah vem, moja izvirnost ne pozna meja. Verjetno vas, tako kot ostale slovenske soturiste, zanima, zakaj sva se tokrat odpravili ravno na Islandijo. Po uvodnih vprašanjih o tem kaj študirava, koliko sva stari in zakaj potujeva brez boljših polovic (sklepanje, da jo imam, jemljem kot kompliment, khm khm … ) je vedno sledilo zanimanje, zakaj sva se znašli ravno na Islandiji. Po njihovem mnenju bi namreč morali uživati nekje na Tajskem ali pa kakšni drugi, ‘žurerski’ destinaciji. Z odgovorom, da imava res radi naravo in da sva si sem želeli že dolgo, se nikakor niso zadovoljili. So pa razumeli, ko sva prvi ugasnili luči v hotelski sobi in jih poslušali, ko so se pozno ponoči, močno podkrepljeni z Brennivinom, vračali v ‘bazo’. Žurerki pa taki.
Islandija je popolna destinacija za vse tiste, ki ste spomladi, skupaj z obilno večerjo in polovico velike Milke, požrli tudi svoje novoletne zaobljube. Za dodatne maščobne obloge se ne boste preveč sekirali, ko boste nase, sicer zelo na tesno, vlekli že drugo bundo. Manjša težava se lahko pojavi le ob obisku Modre lagune, kjer obstaja možnost, da se ob obilici miniaturnih kitajskih turistov, počutite kot dinozavri, vendar vam bo ob pogledu na ostale slovenske tete in dede srednjih let, ki so kondicijsko nekako tako dobro pripravljeni kot ste sami, nekoliko lažje. Če vam tudi to ne bo v pretirano uteho, pa vam lahko obljubim, da bodo skrbi o lepi postavi izginile ob nakupu smutija v ‘vodnem’ baru, ko boste za 2 deci odšteli 5 evrov. Takrat vam bo šla po glavi le še skrb za preživetje, ko se suhi kot islandska klima vrnete na domača tla.

IMG_20150517_164008

Zdaj pa k hrani. Kulinarična Islandija v treh besedah? Challenge accepted! Juha, jagenček, riba. Najhuje je, ko pride do združenja dveh. Jagenčkova juha na primer. Priporočam vam jo le, če ste ljubitelj mesa IZREDNO intenzivnega okusa. Boljša izbira sta jastogova ali pa zelenjavna juha, ki ju, skupaj z jagenčkovo seveda, lahko dobite na vsaki postojanki v bližini večjih turističnih točk. Juhe so tudi najcenejša hrana, ki jo boste dobili na Islandiji, vse ostalo je precej drago za naše plitke slovenske žepe.

IMG_20150517_163825

Sva si pa, ne glede na ceno, privoščili dve gurmanski večerji, za kateri sva odšteli približno toliko kot za tri pare Victoria Secret kopalk, ki jih, glede na večerje, itak ne bi nikoli oblekli. Prva je bila v restavraciji Perlan. Na večerjo sva odšli milo rečeno sestradani, kar je bila napaka tisočletja. Meni s tremi hodi je namreč minil brez posebnih presežkov, če govorimo o hrani. Za predjed morsko nabodalo z bakalarjem in lososovim karpačom. Za glavno jed kaj drugega kot zvezda Islandije, jagenček. Verjetno mi ni potrebno poudarjati, da sem bila po dveh, sicer oblinih hodih, še vedno pošteno lačna. Mirno kri sem ohranjala le zaradi misli na sladico, ki bo ublažila mojo lakoto. No, vsaj tako sem mislila, preden se mi je svet razsul na milijon koščkov, ko sem pred sabo zagledala eno kepico sorbeta iz rdeče pese in borovnic, aja pa da ne pozabimo na dve žlici kupljenega vanilijevega jogurta. Sama sladica je bila sicer okusna, vendar pa bi potrebovala najmanj tri porcije, da se kasneje v hotelski sobi ne bi basala z riževimi vaflji.

IMG_20150517_163216 IMG_20150517_162854 IMG_20150517_163700

Je bil pa zato razgled ob večerji presežek v vseh pogledih. Restavracija Perlan stoji nad Reykjavikom, in njegova steklena kupola se med vašim ‘gurmanskim uživanjem’ vrti in omogoča pogled na celotno mesto.

IMG_20150517_163926 IMG_20150517_164051

Veliko boljša je bila večerja v restavraciji slovenskega lastnika Marjana. Marjan več kot očitno ve, kaj je dobra hrana, saj je bila večerja popolna. Čeprav sama nisem velika ljubiteljica rib, bi si točno tistega lososa, ki ga gledate spodaj na sliki, namesto kumaric in sladoleda zaželela v osmem mesecu nosečnosti. Večerja se je sicer začela bolj klavrno, saj je bila predhodno predvidena čebulna juha tik pred zdajci nadomeščena z jastogovo, ki nam je vsem že pošteno presedala. Nam ne-ljubiteljem so vseeno hitro ustregli s caprese solato, pa je bil volk sit in jagenček cel.

IMG_20150517_164639 IMG_20150517_164550 IMG_20150517_164457

Za najboljšo lokalno hrano, ki vam bo v denarnici vseeno pustila nekaj evrov za težke čase ob vrnitvi, pa priporočam turkizno modro podrtijo z imenom Sea Baron, kjer vam postrežejo z, ne bodite presenečeni, jastogovo juho in različnimi morskimi ražnjiči, za pogumne pa spečejo tudi kita.

IMG_20150517_164352

Če imate nekoliko slabo vest, lahko v restavracijah v prestolnici dobite tudi presenetljivo okusno solato s piščancem, v vrednosti le enih kopalk.

 IMG_20150517_164731

Tako, to je to, kar se hrane tiče. Če povzamem, Islandija je obljubljena dežela za ljubitelje morske hrane in jagenčka. Obljubljena dežela je tudi za tiste, ki sovražite morsko hrano in jagenčka, saj boste ob prihodu domov pripravljeni na sezono bikink kot še nikoli doslej … #vpotovalkoskrijtekilojabolk. Vsi na Islandijo torej!

Rjavi medvedi smrdijo po česnu

Prvič sem za čemaž slišala pred kakšnima dvema letoma. Da je to neke vrste divji česen, mi je bilo razloženo. Naivno sem si predstavljala, da okrog bukev v lokalnem gozdu pač rase bolj kilavi bratranec merkatorjevega bohotnega preganjalca vampirjev. Do danes dopoldan, ko sem se se prvič zares (internetno) spoznala z njim ugotovila, da v bistvu gre za užitne šmarnice. Ali solzice, kot jim pravi Prežihov Voranc. Na videz se razlikujejo le po obliki cveta, sicer pa čemaž na daleč izdaja že močan vonj po česnu.

1

Listi čemaža, ne šmarnic.

Continue reading →

Londonske izložbe

Z denarnico počasi prebolevava najino prvo letalsko izkušnjo, ki se je končala na ulicah nekega angleškega mesta. Londona. Mesta, v katerem sem na vsakem drugem vogalu našla asociacijo na Harryja Poterrya, na vsakem četrtem pa na Sherlocka Holmesa. Odločena, da ga poskusim – in opozorjena, da bom najbrž razočarana – sem štiri dni oprezala za popolno ponudbo angleškega junk fooda fish’n’chips. Na koncu sem pristala v lokalu pri Indijcih. Globoko zamrznjen file ribe so globoko ocvrli in mi zanj zaračunali šest funtov. Hrana je v Londonu brutalno draga.

Oborožen z informacijami pa vseeno ne pričakuješ, da cene sadja in zelenjave niso na kilogram, ampak na kos. Banana? 20 penijev. Srednje veliko jabolko? 60. Pripravljen trikotni sendvič, malo večji od povprečnega toasta? 3,5 funta, tam nekje. Najbolj sem bila presenečena nad ponudbo mlečnih izdelkov – mali milijon različnih pakiranj mleka in double creama, za navadni jogurt pa moraš očitno prodati ledvico. V petih dneh rednega pregledovanja Tescovih in Sainsburyjevih hladilnikov smo ga našle dvakrat. Enkrat v izključno polkilski izdaji.  No, s študentskimi prihodki in prihranki v London ne greš jest (niti spat), seveda pa to ne pomeni, da smo se prijateljicami lahko uprle Pizza Hutu. Za dobrih šest funtov se lahko kar fino naješ, če si pripravljen deliti svojo pico.

Continue reading →