Meal prep, petič: Čorba

Danes je 17. marec. So vaše novoletne zaobljube že odletele skozi okno? Jaz sem si letos zadala dve: prva – #12months12books oziroma vsak mesec sem si zadala, da preberem vsaj eno knjigo in druga – KONČNO shujšati.

Priznam – k slednji sem tudi sama pristopila hudo skeptično. Sama do sebe se v odnosu do hrane vedem tako, kot do povprečnega kadilca, ki vedno znova poskuša in poskuša, ampak droga je (v večini primerov) žal premočna. Hrana je moja droga. Sladkarije so moja tolažba v vseh trenutkih. Res, čisto v vseh. Ko sem vesela, pejmo na tortico! Ko se zbudim neprespana – pol vreče toasta in vikikrema FTW! Ko pridem domov utrujena in nimam kuhanega kosila – eat all you can see! Ko se najem kosila in mi paše še nekaj sladkega – o, lej, napolitanke! In 3 minute kasneje – hm, kam so šle vse napolitanke?! V glavnem, KA TA STRO FA!

Tako da ni čudno, da so mi izzivi, ki me spremljajo v zadnjih letih (en otrok, drug otrok, pisanje magisterija, iskanje službe, itd.), nakopičili par kilogramov viška. In ko rečem par kilogramov, sem zelo, zelo skromna. Valda sem od nekdaj med bolj buckastimi, ampak nekako sem vedno premogla dovolj motivacije in discipline, da sem plula v mejah normale in bila kolikor toliko zadovoljna sama s sabo. Letos pa je situacija sodu izbila dno in po temeljitem pogovoru sama s sabo (nekako v smislu: “Tina, mlada si, ne moreš biti tako nezadovoljna, brez energije, tečna, slabe volje, daj no!”) se lahko pohvalim, da počasi, a vztrajno, korakam proti cilju.

In katero stvar lahko opredelim kot ključno pri temu, da vztrajam že sedmi teden in nisem še vrgla puške v koruzo? Seveda nič drugega kot MEAL PREP! Glede na to, da sem prve tedne strogo sledila predpisanemu jedilniku, je bil to tudi najenostavnejši način, kako nadzorovati vnesene kalorije in makrohranila. Ampak potem mi je ta hrana tako prirasla k srcu, da je tale čorba, ki jo danes predstavljam, tudi sedaj redno na mojem jedilniku.

Včasih izpade lepše, včasih grše. Nekega konkretnega recepta niti ni, se pa držim približnih količin.


Na zgornji fotki lahko v ozadju vidite dve posodici, ki sem jih pripravila možu za malico, ki jo nese s seboj v službo. Seveda je jasno, da ga ne bom mučila z mojo dietno hrano, tega si revež res ne zasluži. Sploh pa naredi na dan tako količino korakov, ki jo meni tudi ob konkretnem sprehajanju z vozičkom ne uspe doseči, da moram skrbeti, da vnese zadostno količino kalorij. Tako je imel v tem primeru za malico njoke s sladkim zeljem in čevapčiče (pospravljanje zamrzovalnika), je pa v zadnjih tednih nesel s seboj tudi že domačo pizzo, štruklje z drobtinami in sladkorjem, dvakrat pa celo sendvič. Tak, s suho salamo, jajcem in kislo papriko. Nomz.

Okej, zdaj pa res k moji čorbi.

Sestavine (za 3 porcije):

  • 500 g poljubnega mesa (ne preveč mastnega – sama najraje uporabim piščančja bedra brez kosti in kože ali pa mleto manjmastno meso)
  • 150 g OGLJIKOVIH HIDRATOV (lahko je to tiž, ajdova ali prosena kaša, različne testenine – po možnosti polnozrnate) oziroma 300 g STROČNIC (leča, čičerika, grah …)
  • poljubna zelenjava
  • paradižnikov mezga s koščki paradižnika
  • začimbe (lovorjev list, origano, mleta paprika, česen, timijan …)

Postopek:

Sama najprej prepražim čebulo, da postekleni, nato pa dodam meso. Če imam večje kose mesa, ga narežem na koščke, dodam čebuli in fino popražim. Nato dodam zelenjavo. Če dodajam svežo zelenjavo, se potrudim, da dodam vsaj tri vrste – brokoli, cvetača in korenje, na primer. Ali pa cvetača, muškatna buča in stročji fižol. Velikokrat pa kupim kar mešanice zamrznjene zelenjave – največkrat v Eurospinu, ki vsebuje 14 vrst zelenjave, med njimi tudi nekaj fižola in krompirja. V takem primeru zmanjšam količino ogljikovih hidratov, ki jih dodam kasneje. Tudi zelenjavo na hitro prepražim, nato pa zalijem s paradižnikovo mezgo, dodam še cca 7 dcl vode, včasih tudi jušno kocko, še začimbe in kuham vsaj eno uro na nizki temperaturi. Sama najraje vse sestavine vnesem v aplikacijo My Fitness Pal, potem pa na koncu dodam toliko ogljikovih hidratov, da še ostanem v mejah, ki jih imam določene – glede na to, da omejujem predvsem vnos ogljikovih hidratov in maščob.

To je vsa umetnost. Količinsko pride ene porcije kar precej, saj je dodane veliko zelenjave in tudi veliko tekočine. Ampak prav to je meni všeč. Ker me nasiti, vseeno pa ostajam znotraj začrtanih kalorij.

Meal prep, tretjič: Piščančji paprikaš

Joj, koliko časa je pa tale prispevek že v osnutkih! Smo v zadnjem tednu januarja, jaz pa pri malici oziroma kosilu, ki sva ga jedla v drugem tednu, hehe. No, jaz vedno rečem da bolje pozno kot nikoli. Poleg tega je pa tale januar zdravstveno tako turbolenten, da je kar malo čudno, da mi sploh uspe še kaj spisati. Najprej se je z manjšo virozo spopadala moja čebelca, prejšnji teden je pa še mene povozila angina, za nameček pa je moje telo na antibiotik reagiralo še z alergijo. Pestro, v glavnem. Veliko raje bi se spet vrnila v tista dva dneva, ko sem nama za kosilo pripravila tale paprikaš, njomz. Recept sem našla pri Jerneju, ki me vedno navduši s preprostimi recepti, ki me nikoli ne razočarajo. Zato na tem mestu niti ni potrebno odkrivati tople vode.

Recepta sem se držala kot pijanec plota, edino kar sem spremenila je to, da sem uporabila piščančje prsi namesto beder. Prav tako sem namesto kisle smetane uporabila sladko smetano (250 ml). Tudi pri postopku sem si drznila ubrati eno bližnjico – po tem, ko sem prepražila koščke piščanca, le-teh nisem umaknila v ločeno posodo, ampak sem mesu dodala čebulo in nadaljevala s pripravo.

Je pa ta recept sicer res super, enostaven, okusen, paprikaš je točno tak, kot mora biti. Za naju dva sem za štiri porcije uporabila en par piščančjih prsi (torej – dve polovički prsi) in 500 g širokih rezancev. Je bilo tako fino kosilo, ki me je nasitilo za kar nekaj časa, Denisa pa najverjetneje tudi, hehe. Tako pripravljeno kosilo se tudi brez problema pogreje po dveh dneh, edino kar je – omaka se malce zgodi, zato je potrebno dodati malenkost vode in je omaka kot nova. Toplo pa vam priporočam, da pred serviranjem oziroma razdelitvijo v posamezne posode, testenine premešate skupaj z omako – saj veste, drugače se testenine sprimejo in bo vse skupaj ena velika trda kepa.

Meal prep, drugič: Mesne kroglice in riž

Gremo naprej. Moram priznati, da sem ob dveh otrocih tako utrujena, da sem pravzaprav povsem brez ideje, kaj sploh napisati. Napišem lahko samo to, da se tale meal prep meni izjemno dopade. Ne morem vam povedati, kakšno olajšanje začutim, ker vem, da imam hrano že pripravljeno v hladilniku, haha. No, podobno olajšanje začuti najverjetneje tudi moja mami, ki iz spodnjega nadstropja prihiti v našega zgornjega in si postreže z že pripravljenim kosilom. Do zadnje porcije teh mesnih kroglic z rižem sem tako prišla v zadnjem momentu, da sem le uspela naredit tudi eno fotko. Recept, ponovno, nič posebnega, priprava pa vzame toliko, da ni niti omembe vredno, če upoštevamo, da imamo potem nadaljnje štiri dni mir in čisto kuhinjo.

Sestavine:

  • 450 gramov mešanega mletega mesa
  • 1 čebula
  • česen v prahu
  • 6 suhih paradižnikov
  • 1 jajce
  • 30 g krušnih drobtin
  • sol, poper
  • 280 g riža
  • 500 g paradižnikove mezge

Omenjene sestavine zadostujejo za štiri porcije, postopek pa je sledeč. Čebulo drobno sesekljamo in prepražimo. Počakamo, da se malce ohladi, medtem pa v posodi zmešamo vse sestavine za mesne kroglice: meso, jajce, drobtine, začimbe ter sesekljane sušene paradižnike. Ko je čebula ohlajena oziroma sobne temperature, jo primešamo k zmesi in samo hitro pregnetemo. Oblikujemo majhne kroglice in jih popečemo na olju. Ko so z vseh strani rjavo zapečene, jim dolijemo paradižnikovo mezgo in kuhamo še 10 minut. Med tem skuhamo še riž po navodilih z vrečke oziroma v dvakratni količini slane vode. Vse skupaj samo še razdelimo v posodice in naslednja dva dni uživamo v brezdelju.

Meal Prep, prvič: Mučkalica in skutni žličniki

Bom kar iskrena – moja prehrana je trenutno na katastrofalni točki. Pa niti nima nedavni december prstov vmes, bolj bi lahko krivdo pripisala temu, da sem na porodniškem dopustu. In potem sem doma, gnezdim z dojenčkom, neprestano lačna (pravijo, da zaradi dojenja, hm) in hrana kar leti vame brez repa in glave. Ob 11ih dopoldne dosežem dnevni kalorični vnos odrasle ženske, do večera lahko konkuriram moškemu, ki je cel dan fizično aktiven. In to seveda ni okej. Ne za moje fizično, še manj pa za psihično zdravje. Potem pa berem nasvete ljudi, ki živijo zdravo in so postavni in aktivni in zdravi … in vsi pišejo – obroke si pripravljajte vnaprej! Okej, razumem, če si v službi in nimaš časa, da bi si vsak dan sveže skuhal, ampak jaz sem vendar doma, valda IMAM čas. Ampak resnica je, da ga največkrat nimam. Ko moj dojenček postane tečen in zaspan, ga popokam v voziček in greva ven. In potem sva zunaj tri ure, prideva notri, OBA lačna, on joka, jaz jokam, na hitro pograbim toast in vikikremo in med basanjem uspem nahraniti še njega. On je sit in vesel, jaz sem sita in … vedno bolj debela. In nesrečna … Potem pa mi je mož nekega dne rekel, da bi si nosil malico v službo. Okej, lahko ti skuham. In če skuham malo več, imamo hrano še zase. In tako smo pri mojem novem projektu, za katerega upam, da bo trajal čim dlje. MEAL PREP. Priprava hrana.

Continue reading →

#StartajSlovenija: Gorki Chili + tortilja nadev

Še pred kakšnim letom si nisem mislila, da bom ravno jaz tista iz skupine, ki bo ob povabilu na testiranje pekočih čili omak dvigovala roke in navijala, da bi bila izbrana. Disclaimer: Še vedno se pekočih reči lotevam s skrajno previdnostjo in minimalnim doziranjem, kar pa štejem za veliko prednost, saj mi pekoči hudički tako še niso uspeli požgati vseh okuševalnih čutnic. Kljub pomanjkanju izkušenj se imam tako za precej verodostojen recenzentski vir. Tako sem torej precej samozavestno zagrizla (heh) v ambasadorsko vlogo, h kateri so nas povabili pri Štartaj, Slovenija! in Gorkemu Chiliju dovolila vstop v svojo novo kuhinjo (o moji selitvi pa malce več v katerem od prihajajočih zapisov).

1 Continue reading →

Stroganov in njihova govedina

Naj bi bila huda zima, ko je kuhar družine Stroganov oziroma Stroganoff moral za potrebe obiska pripraviti kosilo. Vsa govedina je bila zamrznjena, zato je še kar zamrznjeno rezal na koščke in nastala je omenjena govedina Stroganov. Mene tole še najbolj spominja na golaž. No, v resnici pa sem želela prikazati, kako lahko Monsieur Cuisine kuha tudi mesne jedi in ne samo juhe, omake, sladice, smoothije itd. In odlično se je odrezal. Ker je pokrov neprodušno zaprt, se je govedina v relativno kratkem času skuhala tako zelo, da je v ustih kar razpadla. No, jaz sem sicer uporabila paketek govedine v koščkih za golaž iz Lidla in jasno, vmes se je našel tudi kakšen malo bolj čvrst kos mesa. Ampak nič hudega – taki koščki dajo največ okusa, malo telovadbe za čeljusti pa tudi ne škodi, hehe. 

Continue reading →

Osrednje zvezde večerje: Perutninske kračke

Prišla sem do točke v življenju, ko bi še Garfield malce bruhnil v gobček in se zaradi grozljivega prizora galantno – koliko bi ti bila pač mogoče ob njegovi kilaži – obrnil na mehkih tacah ter izginil v noč. Od predbožičnega večera namreč s približno 16 »počitki« na dan posnemam najbolj lenega mačka in s približno 64 obroki prašiča za zakol. Slabo je, res. Ne vem, kaj se s zgodilo letos, običajno se za praznike nikoli nisem (tako zelo) nažirala. Tako slabo je, da sem za nanosekundo pomislila, da bi se januarja šla kakšno smuti detox dieto. Ali pa da do marca ne jem, recimo. Zalog imam več kot dovolj.

No, naj bode zadosti z idejami za nezdrave prehranjevalne režime. Kajti! Noben ekstrem ni okej, saj veste. Pa tudi s sekiranjem se daleč ne pride. Moj gospod oče pravi nekako takole: “Prazniki so zato, da se zrediš. Pol pa maš do pusta čas, da hujšaš. Če že hočeš.”

File 28-12-15 20 42 00

Continue reading →