PO-velikonočni #MealPrep: Juha

In ko smo ob koncu praznikov že povsem brez moči in energije, obležimo na kavču zgolj s samo eno mislijo: da je jutri potrebno iti v službo. No, jaz sem za ta privilegij še naslednjih par mesecev prikrajšana, ampak se poskušam postaviti v čevlje mojega povprečnega bralca, hehe. Torej, ko smo v časovni stiski in povsem brez energije, takrat je čas za en preprost #MealPrep. In kaj je bolj preprostega od tega, da počistimo zamrzovalnik in hkrati rezultiramo v okusni topli malici za naslednja dva dni? Juha, kar pa drugega.

To juho sem poimenovala kar Povelikonočna juha, preprosto zato, ker ji šunka da velikonočni okus, ki se ga še naslednjih par tednov me bomo znebili.

Sestavine:

  • 1 čebula
  • 2 korenje
  • 1 bučka
  • 300 g šunke
  • 80 g prosene kaše
  • 750 ml vode
  • Lovorjev list

Priprava:

Čebulo sesekljamo in prepražimo na olivnem olju. Dodamo na kocke narezano šunko, korenje in bučko in vse se par minut pražimo. Nato zalijemo z vodo, dodamo proseno kašo, lovorjev list in solimo ter kuhamo 20 minut do pol ure, dokler kaša ni kuhana.

Meal prep, petič: Čorba

Danes je 17. marec. So vaše novoletne zaobljube že odletele skozi okno? Jaz sem si letos zadala dve: prva – #12months12books oziroma vsak mesec sem si zadala, da preberem vsaj eno knjigo in druga – KONČNO shujšati.

Priznam – k slednji sem tudi sama pristopila hudo skeptično. Sama do sebe se v odnosu do hrane vedem tako, kot do povprečnega kadilca, ki vedno znova poskuša in poskuša, ampak droga je (v večini primerov) žal premočna. Hrana je moja droga. Sladkarije so moja tolažba v vseh trenutkih. Res, čisto v vseh. Ko sem vesela, pejmo na tortico! Ko se zbudim neprespana – pol vreče toasta in vikikrema FTW! Ko pridem domov utrujena in nimam kuhanega kosila – eat all you can see! Ko se najem kosila in mi paše še nekaj sladkega – o, lej, napolitanke! In 3 minute kasneje – hm, kam so šle vse napolitanke?! V glavnem, KA TA STRO FA!

Tako da ni čudno, da so mi izzivi, ki me spremljajo v zadnjih letih (en otrok, drug otrok, pisanje magisterija, iskanje službe, itd.), nakopičili par kilogramov viška. In ko rečem par kilogramov, sem zelo, zelo skromna. Valda sem od nekdaj med bolj buckastimi, ampak nekako sem vedno premogla dovolj motivacije in discipline, da sem plula v mejah normale in bila kolikor toliko zadovoljna sama s sabo. Letos pa je situacija sodu izbila dno in po temeljitem pogovoru sama s sabo (nekako v smislu: “Tina, mlada si, ne moreš biti tako nezadovoljna, brez energije, tečna, slabe volje, daj no!”) se lahko pohvalim, da počasi, a vztrajno, korakam proti cilju.

In katero stvar lahko opredelim kot ključno pri temu, da vztrajam že sedmi teden in nisem še vrgla puške v koruzo? Seveda nič drugega kot MEAL PREP! Glede na to, da sem prve tedne strogo sledila predpisanemu jedilniku, je bil to tudi najenostavnejši način, kako nadzorovati vnesene kalorije in makrohranila. Ampak potem mi je ta hrana tako prirasla k srcu, da je tale čorba, ki jo danes predstavljam, tudi sedaj redno na mojem jedilniku.

Včasih izpade lepše, včasih grše. Nekega konkretnega recepta niti ni, se pa držim približnih količin.


Na zgornji fotki lahko v ozadju vidite dve posodici, ki sem jih pripravila možu za malico, ki jo nese s seboj v službo. Seveda je jasno, da ga ne bom mučila z mojo dietno hrano, tega si revež res ne zasluži. Sploh pa naredi na dan tako količino korakov, ki jo meni tudi ob konkretnem sprehajanju z vozičkom ne uspe doseči, da moram skrbeti, da vnese zadostno količino kalorij. Tako je imel v tem primeru za malico njoke s sladkim zeljem in čevapčiče (pospravljanje zamrzovalnika), je pa v zadnjih tednih nesel s seboj tudi že domačo pizzo, štruklje z drobtinami in sladkorjem, dvakrat pa celo sendvič. Tak, s suho salamo, jajcem in kislo papriko. Nomz.

Okej, zdaj pa res k moji čorbi.

Sestavine (za 3 porcije):

  • 500 g poljubnega mesa (ne preveč mastnega – sama najraje uporabim piščančja bedra brez kosti in kože ali pa mleto manjmastno meso)
  • 150 g OGLJIKOVIH HIDRATOV (lahko je to tiž, ajdova ali prosena kaša, različne testenine – po možnosti polnozrnate) oziroma 300 g STROČNIC (leča, čičerika, grah …)
  • poljubna zelenjava
  • paradižnikov mezga s koščki paradižnika
  • začimbe (lovorjev list, origano, mleta paprika, česen, timijan …)

Postopek:

Sama najprej prepražim čebulo, da postekleni, nato pa dodam meso. Če imam večje kose mesa, ga narežem na koščke, dodam čebuli in fino popražim. Nato dodam zelenjavo. Če dodajam svežo zelenjavo, se potrudim, da dodam vsaj tri vrste – brokoli, cvetača in korenje, na primer. Ali pa cvetača, muškatna buča in stročji fižol. Velikokrat pa kupim kar mešanice zamrznjene zelenjave – največkrat v Eurospinu, ki vsebuje 14 vrst zelenjave, med njimi tudi nekaj fižola in krompirja. V takem primeru zmanjšam količino ogljikovih hidratov, ki jih dodam kasneje. Tudi zelenjavo na hitro prepražim, nato pa zalijem s paradižnikovo mezgo, dodam še cca 7 dcl vode, včasih tudi jušno kocko, še začimbe in kuham vsaj eno uro na nizki temperaturi. Sama najraje vse sestavine vnesem v aplikacijo My Fitness Pal, potem pa na koncu dodam toliko ogljikovih hidratov, da še ostanem v mejah, ki jih imam določene – glede na to, da omejujem predvsem vnos ogljikovih hidratov in maščob.

To je vsa umetnost. Količinsko pride ene porcije kar precej, saj je dodane veliko zelenjave in tudi veliko tekočine. Ampak prav to je meni všeč. Ker me nasiti, vseeno pa ostajam znotraj začrtanih kalorij.

Praznična večerja: Korenčkova juha malo drugače

Pa se bliža koncu, ta moj veseli december. Čas, ko raztegujem stene želodca, meje dobrega okusa, zmožnosti denarnice in navdušenje do druženja. Letos se obnašam še posebej dekadentno – toliko hrane in alkohola, kot sem zaužila v zadnjih dneh, si po moje zasluži že kakšno nagrado. Dobila bom pa samo izdatno drgnjenje stegen, saj vem. In čisto sama sem si kriva. *regrets nothing*

Enivejz, do konca leta in lomljenja novoletnih zaobljub pa nas loči še več kot teden in vse dve praznični večerji, zato se spodobi, da vas malo pockrljamo s tradicionalnim slavnostnim Bormašina za punce menijem. Že našim tretjim! Po prvem, izjemno baročnem, nam je pri drugem uspelo dovolj časovno in sestavinsko optimizirati jedilnik, da smo druženje zaključile še pred večerom in brez počenih želodcev. Brez sramu priznavamo, da smo prave pujse pepe, ko se pred nas postavi poln krožnik, zato je bolje, da si že uvodoma postavimo količinske omejitve.

 

Continue reading →

Grahova juha

Največja prednost našega Gospodiča je zagotovo to, da zna mešati in kuhati. Pa da zmiksa karkoli neverjetno hitro in neverjetno močno. Pa da je po kuhi umazana ena sama posoda. Hm, v resnici se ne morem odločiti, kaj mi je všeč najbolj. Najverjetneje res to, da imam čim manj umazane posode. Da se lahko sita in dobre volje, zleknem na kavč in počivam nadaljnjo uro. No, o tem, kdaj sem to nazadnje počela, kdaj drugič, hehe. Ampak lepo bi bilo. Če ne drugega, imam pa vsaj kuhinjo pospravljeno. In toplo, sladkasto, zeleno zimsko juho v želodčku, ki me prijetno greje v teh mrzlih dneh.

Continue reading →

GoT: gomoljna juha

Včeraj sem do konca prebrala knjigo Naj se širni svet vrti avtorja Colum-a McCann-a. Že nekaj časa jo imam doma in se je nekako kar nisem lotila. Zdaj pa sem jo požrla, sploh drugi del knjige mi je šel čisto prehitro. Ko sem prebrala zanjo stran, sem že želela še. Oziroma sem bila žalostna, ker je konec. Kot vedno, ko preberem dobro knjigo in že pogrešam slog avtorjevega pisanja ali glavne like. Ne bom pisala ‘obnove’, niti poskusila ne bom na kratko povedati stvari o knjigi, ker tega enostavno ne znam najbolje. Ker mi je vse tako zanimivo in ne znam povedati na kratko, ampak bi kar vse povedala. Sploh po tistem začetnem navdušenju.

Rada berem, čeprav si za branje veliko prevečkrat vzamem premalo časa. Ali pa imam enostavno premalo energije in raje pogledam kakšno nadaljevanko ali serijo. Ena takih je tudi Game of Thrones, čeprav priznam, da sem se ji kar nekaj časa upirala. Pogledala sem prvo sezono, potem pa se druge nekako nisem lotila. Sem pa imela potem ‘binge’ gledanje parih sezon, kar je bilo v bistvu boljša ideja. Teh 10 epizod na sezono je enostavno premalo. Ravno se ogreješ, pa je konec in je treba čakat vsaj eno leto, da se začne naslednja. Uh. In letos ni nič drugače. Ravno sem padla noter, pa je pred nami samo še zadnja epizoda. Sploh po deveti, ki mi je itak odpihnila glavo in skoraj povzročila srčni napad. Nič ne bom rekla, zakaj in kako. Tisti, ki spremljate nadaljevanko, veste o čem govorim, tisti, ki še niste uspeli pogledat zadnjega dela, boste videli, ostalim je pa itak vseeno in vam ne bi pomenilo nič, tudi če bi o vsebini pisala.

IMG_20160617_110621 Continue reading →

This entry was posted in Juhe and tagged .

Paradajzova župa po Jamieju

Če bi gospe Mami povedala, da se v njenem kuhinjskem svetišču nameravam lotiti preizkušanja receptov Jamieja Oliverja, bi me najbrž razdedinila. In če bi ji na ušesa prišlo, da nameravam recept izpeljati v petnajstih minutah, bi me najbrž kar takoj postavila pred prag in zamenjala ključavnico. Mislim, da je še nisem videla bolj nervozne kot takrat, ko gleda svetlolasega angleškega kuharja, kako soli vrelo vodo z višine dveh metrov. Zgornja veka ji začne trzati, ko vidi, kako kuhinje ne pospravlja sproti ali kako neuvidevno pušča prižgan plin. Ampak! Nisem se dala in se kuhe pogumno lotila v soboto ob pol devetih zjutraj. Da bi ob morebitnem zafrku uspela zglancati štedilnik in pult, da bi v miru pripravili klasične sobotne zrezke v omaki.

Še odlomek iz privat življenja, ki ga brez skrbi preskočite, ker je vse prej kot bistven za pripravo kosila:

Moram se še tule malo potožiti, ker imajo prijatelji mojega pritoževanja najbrž že vrh glave – zadnji mesec živim sredi gradbišča, ker je uprava študentskih domov presodila, da ne moremo več živeti z dvajset let starim pohištvom. Ne, pečice ne dobimo, niti novih kopalniških pip. Imamo pa protivlomna vrata in končno tudi zidano steno, ki meji na hodnik. Tudi to je nekaj. Ampak! Svinjarije in prahu je toliko, da smo s cimrami uspele razviti instant obliko astme. Prvi teden smo se še trudile s sprotnim čiščenjem, pa smo kmalu obupale zaradi nenapovedanih prihodov delavcev, ki imajo najbolj umazano obutev v zgodovini človeštva.

Še najbolj čisti prostor v stanovanju je hladilnik, do katerega pa trenutno tako nimam dostopa. Za noč ali dve so nas nič hudega sluteče preprosto vrgli iz stanovanja. Začasno nastanjena pri Pobu se trudim z nadvse damskim in priljudnim obnašanjem, da me še on ne zabriše iz svojega brloga. Nisem čisto prepričana, če mi gre dobro. Tako, konec z dnevno dozo jamrarije, naj vam v teh novembrskih dneh naredim malo skopim z vročim poletnim receptom za mehiško paradižnikovo juho.

4 Continue reading →

Nosečnost za telebane, desetič: strah

“Za spol sta vprašala?”, “Ime že imata?”, “Kolk si se zredila?”, “Drugač si v redu?”, “Kdaj imaš rok?”, “Mata že vse pripravljeno?”, … in na koncu še: “A TE JE KEJ STRAH?”

Zbirka najpogostejših vprašanj, ki so me doletela med nosečnostjo. Okej, počasi zdaj čakam še na “A se že kej dogaja?”, in ker mi moj notranji občutek veleva, da bo naše dete še kar nekaj časa zasidrano na toplem in ga predviden datum poroda prav nič ne gane, me skoraj zagotovo doleti še “Ja kaj, a še kar nič ni?”.

No, pa pojdimo nazaj k tistemu o strahu. Sama se (zaenkrat) še gibam v takem krogu prijateljev, ki nimajo še prav veliko otrok. Mogoče jih lahko naštejem za prste ene roke, če se res potrudim. In beseda porod je tudi pri meni pred nosečnostjo vsekakor hodila z roko v roki s pojmom strah. Pa bolj zaradi tega, ker to takrat predstavlja nekaj popolnoma neznanega. No, tudi sedaj, dva tedna pred (predvidenim) porodom, je to še vedno nekaj neznanega, je pa v tem trenutku neizbežna stvar, ki ji nekako ne bom mogla ubežati. Kaj mi potem drugega preostane kot to, da se z njo spopadem?

V začetku nosečnosti sem prebrala kar precej porodnih zgodb. Kaj naj rečem, sem človek interneta in čeprav mi je ginekologinja na prvem pregledu internet prepovedala, si pač ne morem pomagati. No, porodnih zgodb se na internetu najde malo morje, ampak kot vedno, ta zanemarljiv 0,001 % popisanih porodnih izkušenj ni nikakršno merilo za to, kako reči v resnici potekajo in niti niso statistično merodajne. Če preberem pet porodnih zgodb o težkih porodih kot posledica umetne sprožitve poroda, še ne pomeni, da so VSI umetno sproženi porodi takšni. S tem dejstvom sem nekako že precej kmalu razčistila – v to sem bila nekako primorana, ker se je v mene naselil GROZEN strah. Tam nekje sredi poletja me je kar treslo ob misli na porod. Potem se si lepo rekla da to, kar preberem, ni merilo in ne napoveduje ničesar, je samo izkušnja neke naključne posameznice nekoč nekje. 

Kakorkoli že. Šola za starše kar zajeten del posveti sami pripravi na porod. Imamo predavanje o tem, kako sam porod poteka – prva, druga, tretja in četrta porodna doba, kako se diha, kdaj se pride v porodnišnico, kako vse poteka – tako, kot piše v učbenikih in tako, kot so naša telesa nekoč najverjetneje znala rojevati. Pred časom interneta. Pred časom totalnega nezaupanja v lastno telo. Še preden so se porodnišnice založile z epiduralnimi, Ultivami, maskami s smejalnimi plini in z vsemi ostalimi podobnimi varovali, ki v mislih bodoče mame predstavljajo rešilno bitko, ko bo pa šlo zares in bo res hudo. Jaz sem imela neznansko srečo, da sem v sklopu šole za starše v ZD Bežigrad imela še eno predavanje o pripravi na porod – vodila ga je Vesna Oven, ki sicer vodi tudi telovadbo za nosečnice. Njene besede so šle nekako takole: “Razlog, zakaj je toliko komplikacij med porodom, je strah. Strah zakrči telo, pojasni to, zakaj se ženska od doma odpravi s popadki, ko pa pride v porodnišnico, pa popadkov nikjer in se vse skupaj zaustavi. Treba se je pripravit na bolečino, treba je to bolečino sprejemat kot nekaj naravnega – ne kot bolečino, ampak kot način, da se telo pripravlja na porod, da omogoča, da se sprožajo naravni mehanizmi, ki poskrbijo za to, da se ta naraven proces odvije do konca.” Povedala nam je, naj kar odmislimo razna protibolečinska sredstva, da je najboljši način, da se med popadki globoko sprostimo, naučimo pravilno dihati in kar je najbolj važno … zaupamo. 

In od takrat naprej, ko nam je ona to povedala, me ni strah. Vem, da gre marsikaj lahko narobe – no, predvsem drugače, kot sem slišala in prebrala. Ampak zaupam. Mogoče sem naivna, mogoče bi morala v to zadnjo fazo vstopit z več “strahospoštovanja”, ampak … ne. Vse bo okej. Če ne drugega, se bom lahko potolažila vsaj s porovo kremno juho

1

Continue reading →