PO-velikonočni #MealPrep: Štefani pečenka

Danes sledi recept za toplo malico, ki si jo lahko pripravite za dva ali tri dni vnaprej in pri kateri lahko hitro porabite do štiri trdo kuhana jajca, ki so ostala od velikonočnih pojedin. Receptov za štefani pečenko je veliko, ampak kolikor sem na hitro uspela pregledati, je najbolj v uporabi tisti, ki od vas zahteva uporabo kruha, ki ga namočimo v mleko. Jaz sem precej prepričana, da je omenjena pečenka s tem dodatkom izvrstna, ampak taka priprava je za moje #MealPrep kriterije že malce preveč obsežna, hehe. Sama sem recept zato poenostavila, končni rezultat pa je še vedno tak, da ga je moja mati pospremila z besedami: “Tina, ti pa zdaj kuhaš že bolje kot jaz.”

Sestavine:

  • 1 kilogram mletega mesa (katerega koli)
  • 4 trdo kuhana jajca
  • 1 surovo jajce
  • 3 žlice drobtin
  • 1 manjša čebula
  • Česen v prahu (ali 1 strok svežega), mleta paprika, poper, sol
  • Sesekljan čemaž in peteršilj (za slabo pest obojega)

Priprava:

Sesekljamo čebulo, česen (v kolikor ne uporabimo takega v prahu), peteršilj in čemaž. V posodo damo meso, surovo jajce, drobtine, sesekljana zelišča in začinimo s poprom, soljo in rdečo papriko. Vse fino pregnetemo, najbolje kar z rokami. Maso položimo na pekač in v sredino naredimo jamico po celi dolžini, kamor položimo jajca. Nato izoblikujemo štruco in jo v pečici pečemo na 180° C približno eno uro.

Meal prep, drugič: Mesne kroglice in riž

Gremo naprej. Moram priznati, da sem ob dveh otrocih tako utrujena, da sem pravzaprav povsem brez ideje, kaj sploh napisati. Napišem lahko samo to, da se tale meal prep meni izjemno dopade. Ne morem vam povedati, kakšno olajšanje začutim, ker vem, da imam hrano že pripravljeno v hladilniku, haha. No, podobno olajšanje začuti najverjetneje tudi moja mami, ki iz spodnjega nadstropja prihiti v našega zgornjega in si postreže z že pripravljenim kosilom. Do zadnje porcije teh mesnih kroglic z rižem sem tako prišla v zadnjem momentu, da sem le uspela naredit tudi eno fotko. Recept, ponovno, nič posebnega, priprava pa vzame toliko, da ni niti omembe vredno, če upoštevamo, da imamo potem nadaljnje štiri dni mir in čisto kuhinjo.

Sestavine:

  • 450 gramov mešanega mletega mesa
  • 1 čebula
  • česen v prahu
  • 6 suhih paradižnikov
  • 1 jajce
  • 30 g krušnih drobtin
  • sol, poper
  • 280 g riža
  • 500 g paradižnikove mezge

Omenjene sestavine zadostujejo za štiri porcije, postopek pa je sledeč. Čebulo drobno sesekljamo in prepražimo. Počakamo, da se malce ohladi, medtem pa v posodi zmešamo vse sestavine za mesne kroglice: meso, jajce, drobtine, začimbe ter sesekljane sušene paradižnike. Ko je čebula ohlajena oziroma sobne temperature, jo primešamo k zmesi in samo hitro pregnetemo. Oblikujemo majhne kroglice in jih popečemo na olju. Ko so z vseh strani rjavo zapečene, jim dolijemo paradižnikovo mezgo in kuhamo še 10 minut. Med tem skuhamo še riž po navodilih z vrečke oziroma v dvakratni količini slane vode. Vse skupaj samo še razdelimo v posodice in naslednja dva dni uživamo v brezdelju.

#StartajSlovenija: Gorki Chili + tortilja nadev

Še pred kakšnim letom si nisem mislila, da bom ravno jaz tista iz skupine, ki bo ob povabilu na testiranje pekočih čili omak dvigovala roke in navijala, da bi bila izbrana. Disclaimer: Še vedno se pekočih reči lotevam s skrajno previdnostjo in minimalnim doziranjem, kar pa štejem za veliko prednost, saj mi pekoči hudički tako še niso uspeli požgati vseh okuševalnih čutnic. Kljub pomanjkanju izkušenj se imam tako za precej verodostojen recenzentski vir. Tako sem torej precej samozavestno zagrizla (heh) v ambasadorsko vlogo, h kateri so nas povabili pri Štartaj, Slovenija! in Gorkemu Chiliju dovolila vstop v svojo novo kuhinjo (o moji selitvi pa malce več v katerem od prihajajočih zapisov).

1 Continue reading →

Nosečnost za telebane, četrtič: Pušenjak vs. prvič noseča ženska

Na prvem “resnem” pregledu v nosečnosti (to je tisti, ko dobiš materinsko knjižico, pa prve fotografije, na katerih je morda že vidna kakšna roka ali noga, pa še ginekologinja ti reče kakšno na račun kilogramov, ki jih lahko (ali pa tudi ne) pridobiš v devetih mesecih (oziroma preostalih sedmih)) mi je ginekologinja poleg vseh ostalih nasvetov o osnovnem vzdrževanju telesa in duha med nosečnostjo na srce položila tudi to (in to povsem smrtno resno), da naj se pa interneta kar pridno izogibam. 

Pa v resnici internet ni najhuje, kar se lahko zgodi nosečnici.

Najhujša stvar na tem planetu, ki se lahko zgodi internetu (!) je prvič noseča ženska.

Pušenjak bi vedel, o čem govorim.

No, pa za tiste, ki vas čarobni svet forumov med.over.net še ni povsem potegnil vase, naj na kratko razložim, o čem oziroma o kom govorim. Dr. Stanko Pušenjak, alfa in omega slovenske ginekologije in porodništva, je moderator (po mojem mnenju) enega najbolj obiskanih forumov (takoj za Starševskim čvekom). To je košček interneta, kamor se zgrinja vsak dvom in sum in problem sleherne paranoične nosečnice v Sloveniji. Če kdo ve, ve Pušenjak. Če je Pušenjak rekel to pa to, potem to drži. Pušenjak je za slovensko ginekologijo to, kar je sestra Vendelina za domačo kuhinjo. Do njega čutim samo najglobje spoštovanje – pa na tem mestu pustimo ob strani vso strokovnost, ki jo premore, človek mora namreč imeti hudo jeklene živce in skrajno natreniran jezik (oz. prste), da s prvič nosečimi ženskami komunicira na takem nivoju, kot ga je moč opaziti v njegovih odgovorih. 

Sama na ABC ginekologije in porodništva zahajam predvsem zato, da ujamem tiste dragocene trenutke, ko je dr. Pušenjak s svojimi besedami tako spreten, da v odgovor uspe zapakirati ne samo strokovno medicinsko mnenje, temveč obenem navrže še kakšno globoko življenjsko modrost ali pa zgolj nastavi ogledalo. O čem govorim? “Ne znam vam odgovoriti, kolikšna je verjetnost da bo naslednja ultrazvočna preiskava pokazala plodov utrip. Možnost je popolnoma enaka, kot da vas za vogalom hiše čaka dinozaver – 50 % za DA ali NE.” Da sploh ne omenjam verige sporočil na temo listerioze ali salmonele ali toksoplazmoze – treh najbolj “strašnih” okužb s hrano, ki lahko doletijo nosečnice. Teme o tem, kaj je dotična oseba v tem pa tem tednu nosečnosti pojedla in kje in kako je bila salama narezana in na kakšnem krožniku postrežena in da je domačo skuto zajela z bronasto žlico in da je prodajalka v delikatesi kajmak v posodico nadevala z levo roko, medtem ko je bila oblečena v moder pulover … no, temu kar ni in ni konca. Saj ne rečem, ko te zagrabi panika, luštno vsekakor ni. (Tudi mene je zadnjič pregnalo na sosednji forum Ortodontija, ker se mi pač po 4 letih fiksnega aparata in stabilizacijski žički, ki jo imam trenutno nalepljeno na zobe, le-ti še vedno misteriozno premikajo.) Pušenjak po tem, ko z racionalnimi argumenti (listerija ni običajna bakterija, ki bi bila prisotna kar v mleku in mlečnih izdelkih povsod ampak je ena od redkih infekcij; problem so le mehki siri nepreverjenega oziroma nesledljivega izvora, večinoma butične, domače proizvodnje) ne doseže želenega učinka, na moje veliko veselje postreže s sledečimi vrsticami:

  • Glejte. To paniciranje nima nobenega smisla. Tudi preko ceste gre kdaj človek zamišljen in ne pazi, pa se večinoma ne zgodi nič.
  • Vedno se ponavljajo iste reči: najprej “njam” potem “joj”! Potem pa študiramo, kaj bi utegnilo biti v kajmaku, siru, maslu, salami, majonezi itd. ipd.
  • Če bi bile reči res tako usodne, bi ljudi na svetu že zdavnaj ne bilo več. Saj ste verjetno kdaj peljali skozi rdečo luč na semaforju? Vas je takoj povozil tovornjak? Verjetno ne, le malce večji verjetnosti za tak dogodek ste se izpostavili.
  • Če želite, da se vam zagotovo ne bo zgodila prometna nesreča, se zaprite v stanovanje in če se v vašo hišo ne zaleti ravno tank ali rudniški tovornjak, prometne nesreče ne boste doživeli. Če je to praktično, je seveda drugo vprašanje.
  • Bodite torej malo bolj kritični in realni in ne nasedajte vsaki histerični prijateljici, ki mora nujno okrog sebe širit skrbi in strah, da je srečna.

Mislim, da bo dovolj. Skočimo sedaj na hitro še k včerajšnjem kosilu: enchillade z mletim mesom

Continue reading →

Nosečnost za telebane, tretjič: spremembe.

Spremembe. 

Trenutno sedim na relativno trdi klopci v zdravstvenem domu za Bežigradom in čakam, da bo ura pol devetih, ko bom vpoklicana na drugi odvzem krvi za preverjanje nosečniške sladkorne bolezni. Potem bom morala čakati še eno uro na tretji odvzem krvi. Časa torej toliko, kot je mamljive ponudbe v pekarni čez cesto. In tako sedim in čakam in tuhtam, kaj za vraga sem mislila, ko sem pred enim mesecem v WordPressu shranila tale osnutek z naslovom spremembe. Povezati pojma nosečnost in spremembe in o tem kaj pametnega napisati, je absolutno preobširna naloga za nosečnico z blažjo obliko pregnancy brain sindroma.

Sprememb v nosečnosti je res ogromno. Nič ni tako, kot je bilo. Imamo dobre spremembe – izostanek menstruacije, na primer, kar je povsem blagodejni stranski učinek, ki za nekaj časa celo prav prijetno vpliva na denarnico (vse dokler se prvič ne sprehodimo v kakšno otroško trgovino), pa malce muhast apetit, ki včasih (ob redkih priložnostih) povzroči tudi to, da človek ne popade celega paketa lešnikovih napolitank, ampak raje poseže po hruški. No, ampak če potegnem črto, nosečnost vseeno prinese večji kupček fizičnih sprememb, ki prej negativno vplivajo na počutje. Celulit se mi je po stegnih razpasel kot čreda ovac po travniku pod Šmarno goro. Tisto nekaj malo mišičnega tkiva, ki se ga je prej skrivalo nekje pod salom in vsaj dajalo malce občutka, da športno le nisem čisto povsem za odstrel, je izginilo bog ve kam. Pogrešam lahkotnost, s katero sem si poprej lahko (SAMA!) zavezala čevlje. Še bolj pogrešam trenutke, ko sem lahko na kavču ležala na hrbtu in ob tem (v popolnem mirovanju!) ne bila zadihana. Si morete zamislit.

Cel kup enih sprememb, največja me pa v resnici sploh se ni doletela. Ta pride novembra. In če bom mišice že pridobila nazaj s kakšnih obiskom Šmarne gore, na spremembo, ki prihaja, se nekako ne znam sistematično pripraviti. V resnici se niti nočem. V resnici sploh ne vem, zakaj bi se mi bilo treba. Zaupam temu, da je to najbolj naravna sprememba, ki me lahko doleti in da bo vse okej.

So pa tudi slastne mesne kroglice z limetino omako le en klik stran.

1

Continue reading →

Vse poletne klasike

Če tako malce generalno pogledamo na življenje – a je sploh še kaj drugega, kot eno samo dolgo izmenjevanje krvavic s kislo repo/zeljem in sataraša/filanih paprik? Kaj hočem reči – neke te tipične sezonske jedi, ki jih, hočeš nočeš, moraš jesti, ker je pač, no, sezona. Letos sem o filanih paprikah sanjala že junija, ko sem šla prvič na dopust. Pa so po trgovskih centrih za njih zahtevali še *vrtoglave* slabe tri eure in me je kar malo srce zabolelo. Ampak na našem vrtu paprike tradicionalno ne obrodijo najbolje (čeprav se letos situacija malce obrača!). No, sedaj je sezona paprik na vrhuncu, cene so padle, paradižnik (če se odločite za domačo mezgo) je tudi ponorel, tako da res ne vem, kaj še čakamo. Filane paprike! Poletna klasika številka ena!

2

Continue reading →

Ljubo doma

Prvi korak: odstranite vse moteče elemente okoli vas (beri: zvončkljajoče pametne telefone, štirinožce s polnimi mehurji, itd.).

Drugi korak: udobno se namestite.

Tretji korak: pritisnite play na spodnjem posnetku.

Četrti korak: zaprite oči. 

Peti korak: poslušajte. 

Šesti korak (ne, ni še konec): nekaj skuhajte.

Continue reading →