Osrednje zvezde večerje: Perutninske kračke

Prišla sem do točke v življenju, ko bi še Garfield malce bruhnil v gobček in se zaradi grozljivega prizora galantno – koliko bi ti bila pač mogoče ob njegovi kilaži – obrnil na mehkih tacah ter izginil v noč. Od predbožičnega večera namreč s približno 16 »počitki« na dan posnemam najbolj lenega mačka in s približno 64 obroki prašiča za zakol. Slabo je, res. Ne vem, kaj se s zgodilo letos, običajno se za praznike nikoli nisem (tako zelo) nažirala. Tako slabo je, da sem za nanosekundo pomislila, da bi se januarja šla kakšno smuti detox dieto. Ali pa da do marca ne jem, recimo. Zalog imam več kot dovolj.

No, naj bode zadosti z idejami za nezdrave prehranjevalne režime. Kajti! Noben ekstrem ni okej, saj veste. Pa tudi s sekiranjem se daleč ne pride. Moj gospod oče pravi nekako takole: “Prazniki so zato, da se zrediš. Pol pa maš do pusta čas, da hujšaš. Če že hočeš.”

File 28-12-15 20 42 00

Continue reading →

Silvestrska predjed prosto po Bormašini.

Letošnja rdeča nit naše silvestrske večerje, ki se je sicer v resnici zgodila sredi decembra na megleno nedeljsko dopoldne, je bila ‘naredi čimveč vnaprej in na licu mesta samo pogrej/dokončaj/položi na mizo’. Imele smo dober, praktičen razlog, naša najmlajša članica tima je imela slab mesec, kar je pomenilo boljšo organizacijsko shemo kot lani. Lani smo mrcvarile jedi cel dan, vse naredile šele potem, ko smo eno pojedle, letos pa je to šlo mimo v hipu. Ana je bila zadolžena za sladico in je dokončano torto samo postavila v hladilnik minuto po prihodu k Tini, Nina je solato narezala in zložila na krožnik za par minut dela, Tina je pijačo zakuhala vmes, ko sem cartala tamalo, jaz sem namaze in palčke naredila dan prej, samo meso sem morala še popeči, Sanji pa se je pospravljena kuhinja zdela čisto preveč žalostna z neizkoriščenim potencialom in si je raje vzela čas za glavno jed. Tako je pela pečica, hladilnik se je šibil od vseh prinešenih posod, KitcenAid je malo pomigal, pa je bilo.

Na koncu smo ugotovile, da smo si zadale prav fin izziv. Recepte, ki smo jih izbrale, so preprosti, hitro ustvarjeni, tudi za tiste, ki kuhajo manj, večino lahko pripravimo vnaprej in se lahko našim lačnim gostom, ki jih prijazno vabimo na večerjo, zares posvetimo bolje kot sicer. Kdo pa pravzaprav sploh uživa, če mora medtem, ko bi tretji hugo že presahnil v kozarcu, ko se debata razvije in uživamo ob odpiranju daril, moral skakati do kuhinje in paziti na vse detajle fensi večerje? Ne mene gledat, jaz si grem samo po pijačo!

File 25-12-15 02 39 36

Letos sem imela čez predjed. Ne, ne bo juha. Ne, ne bo ogromen krožnik s kockico plesnivega sira. Bo en kup napol pripravljene hrane, ki si jo vsak vmeša po svojem okusu. Predjed se mi je zdela fina tudi zato, ker je lahko uporabljena kot prigrizek, ko se gosti počasi nabirajo za mizo. Vsi imamo kakšnega, pa ne bomo o imenih, ki vedno zamuja, ali pa smo ga na poti poslali še kaj iskat. Tole je super tudi ob družanih igrah, ob gledanju filma, poleti na terasi, na vrtnih zabavah,… Continue reading →

Jamie: Zlati piščanec, dušeno zeleno in gratiniran krompir

Res rada kuham. Ljudem, ki jih imam rada, in od teh še rajši tistim, ki radi jedo. Ljudem, ki jim ni težko posedeti ob mizi in tistim, ki jih kalorije ne zanimajo, če želim eksperimentirati po svoje. In vedno me  razveselijo tisti, ki se potem z zanosom zaženejo v umazano posodo in počistijo moj nered. Takim pa lahko kuham vsak dan. In za tale Jamiejev recept sta bili dve dobri pomivalski duši res dobrodošli. Pustimo ob strani, da sta prehvalila recept, pa kuharico tudi. Kako gospodu Oliverju rata umazat VSO posodo iz kuhinje, je fenomen. In kako mu rata umazat celo kuhinjo, je logično. Uporabila sem veliko ponev (dvakrat), malo ponev, veliko posodo s pokrovom, cedilo, kuhalnico, dve deski za rezanje, velik nizek pekač, dva peki papirja, lupilec krompirja, tri žlice, blender z malo posodo, dva noža, štiri vilice, štiri skodelice. Celo kuhinjo.

Torej. Jamie pravi, 15 minut. Ker vem, da nismo odkrivale tople vode in je idejo preizkusil in objavil že kdo drug, sem šla v raziskavo. Res so bili taki in drugačni kerlci, ki jim je bolj ali manj uspelo ujeti čas. Tukaj, tukaj in tukaj so samo nekateri izmed bolj zanimivejših. Sem si rekla, če Jamiejev čas podvojim, mogoče. No, rezultat brez priprave je bil 37 minut, in to tudi brez vmesnih pavz, da sem umila posodo, ki sem jo še rabila. In za foto material. Kar bi lahko zaokrožila skupaj na eno uro. 15 minut, pa kaj še, lažnivi Jamie!

Continue reading →

Jamijeva 15-minutna grška pojedina

Jamie torej obljublja, da si lahko pripravimo vrhunsko kosilo v samo 15 minutah. Njegovo kuharsko oddajo, v kateri recepte iz svoje knjige predstavlja tudi v praksi, večkrat ujamem na televizijskem programu 24Kitchen in nemalokrat malce v nejeveri opazujem, kako mu res uspe vse pripraviti v 15 minutah. Zato sem onega dne preostalim Bormašincam predlagala, če preizkusimo, ali tako hitrostno kuhanje lahko funkcionira tudi v domači kuhinji. V domači kuhinji, v kateri a) kuhamo laiki in b) nam po koncu snemanja nihče ne pospravi nereda, ki je ostal. Jamie je namreč resda ekspresno hiter, ampak v kateri domači kuhinji je pa prednost 15-minutne kuharije ta, da potem še eno uro pospravljaš? No, jaz raje kuham malce dlje in imam ob koncu kuhe tudi vse (sproti) že pospravljeno.

Pa pojdimo k praksi. Jaz sem si za tale Jamiejev eksperiment izbrala Prekrasnega grškega piščanca z zelenjavnim kuskusom z zelišči in tzazikijem. Sestavine in recept prilagam kar direktno iz knjige, dodatna pojasnila in obrazložitve pa sledijo. 

3

Continue reading →

Geronimo

Glasba. V meni prebuja različna občutja in jo obožujem, ko me spremlja na moji življenjski poti, ko lahko v njej najdem nekoga, ki je v podobni situaciji, kot sem jaz, nekoga, ki me razume, ki je z mano. Ne glede na vse, glasba je vedno tu. Samo izberem si tisto pesem, ki si jo želim in sem že lahko nekje drugje.

Vem, kamorkoli grem,
najdem te nekje,
kjer oba sva, kot da sva doma.

Pred par dnevi sem sedela v pisarni, odprla sem spletno stran Čedahučijev in začela poslušati njihove pesmi, da bi ena navdahnila za kuhanje po njihovi glasbi. Nisem si najbolje predstavljala, kako bom glasbo spremenila v kosilo, je pa vsekakor pomagalo, da sem bila med poslušanjem lačna. No, ob vsaki pesmi mi niso nemudoma prišli na pamet tisočeri recepti, sem si pa izbrala tisto, ki mi je v tistem trenutku spregovorila, Geronimo. (Najdete jo na njihovi spletni strani, kjer tudi sicer lahko poslušate njihove pesmi.) Ko sem jo še enkrat ali dvakrat poslušala, pa sem razmišljala še o okusih in takrat je začela postajati slika bolj jasna.

057 Continue reading →

Jed tisočerih posodic

Danes pa res nimam ničesar pametnega za napisati. Se pozna, da je izpitno obdobje. Čas, ko se pisarniški stol najbolj obrabi, čas, ko mora Pesjanka najbolj trpeti in zadrževati lulanje/kakanje, samo toliko, da jaz spišem so konca še tisti stavek teorije, čas, ko je na jedilniku predvsem kuhan krompir in zelje, ker za kaj drugega ni ne časa ne energije. Letošnje izpitno obdobje me je obdarilo s štirimi seminarskimi nalogami in ja, strinjam se, da je tipkanje kvazi znanstvenih besedil vseeno lažje kot učenje za izpite, a sama si moram še kako ponavljati, kako sem si včasih, ko sem ure in ure ponavljala snov za izpite, hrepenela po tem, da bi imela za napisat samo eno seminarsko nalogo. Potem je malo boljše. 

2 Continue reading →