Praznična večerja: Tunine kroglice v paradižnikovi omaki in sredozemska polenta

Praznični dnevi so že tu, vsako leto pridejo prej in vsako leto zmanjka dni, da bi jih zaužila v miru, brez pretirane panike, kako z darili in podobne neumnosti. Nekateri ljudje obožujejo praznike, ker jih povežejo z družino, ker radi okrasijo svoj dom in jim bleščeča smrekica nariše nasmeh na obrazu. Na drugi strani pa so tisti, ki jim prednovoletni prazniki predstavljajo predvsem stisko. Ker nimajo denarja, da bi obdarili svoje najbližje, ker se počutijo sami, ker so skregani s potrošnjo ali zaradi čisto tretjih, osebnih razlogov. Vsak si praznike, kot tudi vsak svoj dan, kroji po svoje.

Sama jih poskušam zaužiti in uživati kolikor se le da. Stresu obdarovanja se sicer težko, a vsako leto bolj spretno izognem, privoščim si trenutek ali dva zase in predvsem se potrudim, da preživim kakšno uro, popoldne, večer ali dan s tistimi, ki so mi najbolj pomembni. Med njimi so tudi punce, s katerimi soustvarjam tale okusni blog. In letos smo se, lahko rečem, že tradicionalno dobile na praznični večerji, na kateri smo pripravile praznični meni in poskrbele za svoje brbončice, pa tudi za vaše, če se boste odločili in večerjo (vsaj delno) poustvarili. Continue reading →

Ko se srečajo tuna, špinača in jajčevec

Tuna v konzervi. Ali bi si iz nje naredil kompot ali pa ti postane slabo samo od misli, da mi moral sam odpreti konzervo. Vmesne poti, mislim, da ni. Nadaljevanje tega zapisa je zatorej namenjeno tistim, ki so študentska leta preživeli ob različicah špagetov s tuno. Neko poletje, ko smo s prijateljicami kampirala ob Kolpi, smo po liniji najmanjšega odpora skoraj cel teden preživele ob testeninah, prelitih z neodcejeno konzervirano tuno, za boljši okus pa smo vse skupaj prelile s sokom sveže iztisnjene limone.

V sodelovanju z Rio Mare pa sem se tunine testeninske klasike tokrat lotila na malo drugačen, bolj zelenjavno-kremni način.

1

Continue reading →

Tišina z ajdovo kašo

Kam drugam, kot v Ziferblat na čaj, ko pišem tole objavo o Čedahučijih. Verjamem, da življenje teži k ravnovesju in da se stvari poklopijo, če ne danes, pa jutri. Tako me je danes do Ziferblata pripeljala ne samo Tišina, ampak tudi to, da so nam tečaj joge za kak mesec iz Mestnega muzeja prestavili v prostor zraven Ziferblata. Časa imam natanko pol ure in ker je moje partizansko ime Firbec, sem mogla it na obisk. Vse, kar rabim, je vtičnica, WiFi, čaj in Čedahuči. Vse je tu. Blagor ravnovesju. Tu plačaš čas in ne kave. Tu si postrežeš sam in pustiš, da te poboža prostor, posrka vase in pozabiš, da je zunaj dež in hrup. Zdaj razumem.

Ampak hvalospev Ziferblatu bom tu končala (a vse tja prijazno napotim), naslednji zanj so fantje in dekle, ki so si izbrali en skupen projekt: Čedahuči. Spremljam jih slabo leto, intenzivneje od septembra. Prvi stik z njimi je bil koncert ob izdaji Severnice in moje srce je bilo prodano takoj, ko sem stopila na jesensko listje v Zlatem zobu. Pričarali so krasen, intimen večer, vidno srečni in veseli vsakega v občinstvu so sijali kot sije Severnica. Žareli pravzaprav. In čeprav marsikdo, ko posluša album, pravi, da so besedila melanholična in bolj žalostna kot optimistična, se težko čisto strinjam. Vsak konec je namreč začetek in zgodbe o odhajanju so hkrati zgodbe o novem začetku, o notranjem glasu, ki vodi srce in o pogumu, ki si ga marsikdo lahko le želi. Pogumen je tisti, ki odhaja in pogumen mora biti tisti, ki ostaja. Besedila so taka, da jih lahko vsak vidi po svoje. In vsak je kdaj odšel ali pa ostal. So zgodbe vseh nas. Ampak, je kozarec napol prazen ali napol poln? Pesmi so kot ogledalo, vedno se nas ene bolj ali manj dotaknejo zaradi nas samih. Najbolj mirna od vseh Čedahuči pesmi je Tišina. In ravno ta je meni najljubša.

Continue reading →

Slavnostna večerja – losos z belo čokolado, topla predjed

Vsak tematski sklop, ki se ga s puncami na bor mašini za punce lotimo, si poskušam narediti za izziv in iščem recepte, ki jih še nisem preizkusila ali samo sebe testiram v pripravi jedi, ki jih običajno ne pripravljam. Slavnostna večerja. Spet sem bila sprva malce prestrašena, ko smo se dogovorile, da bomo kuhale večerjo (ali kosilo) s petimi hodi. V resnici mislim, da sem od ‘slavnostnih’ stvari najbolj izkušena v sladicah. Slane jedi so navadno bolj preprosti in moram priznati, da čisto prave slavnostne večerje še nisem pripravljala. Vsaj po mojih standardih ne. Če pa že sem kaj pripravljala, sem to delala za svoje prijatelje ali dragega, tako da sem zaupala v njihovo razumevanje, če zadeva ni bila popolna.

_DSC9854

Continue reading →

Novo leto, oh ta pasja študentska in makaroni

Spremembe? Niti ne in po drugi strani absolutno. Še vedno vztrajam v Španiji, neznansko dolgo pohajkovanje po ulicah Seville pa je (končno?) prineslo nekaj notranjega miru in poravnanih računov same s sabo. Recimo. Če ne drugega bo vsaj forma odslej naprej drugačna in bo v ospredju predvsem hrana, ta čudoviti del življenja, ki vzame toliko časa, nekaterim pa prinese še kako veliko preglavic. Od sedaj naprej malce manj konfigiguriram glavo (ker mi v dobrih dveh letih pisanja to ni prineslo vidnejšega napredka (razen nekaj zelo prijetnih poznanstev), pa saj ne vem, če sem si ga v resnici sploh želela) in več preizkušam brbončice na jeziku. Neka taka dolgoletna želja, da združim hrano in meni tako ljubo pisano besedo. Ko človek enkrat premaga tisto ‘ja pa nimam tako dobrega fotoaparata, da bi bil blog posvečen izključno in samo hrani’, je zadeva v resnici precej enostavna.

Januar je. Ja, saj vsi vemo, kaj to pomeni za študentarijo. Izpiti. Tudi v našem mednarodnem zasedju je ta teden že precej pestro. Nekateri cimri večinoma rezidirajo v kuhinji za jedilno mizo, kjer se vsem na očem glasno učijo, eni na dnevni bazi migrirajo v knjižnice, drugi pa samozavestno gledamo na izpopolnjen načrt učenja na papirju in potrpežljivo in malce s strahom čakamo na torek. V skladu s tem študijskim duhom so se tudi prakse v kuhinji rahlo spremenile. Še Italijanki, ki sta prej vestno skuhali kakšno odlično rižoto ali juho, ki se je na ognju cmarila približno dve uri, se sedaj zatekata k hitro pripravljenim jajcem na oko in popečenemu kruhu. Umetnost preživetja v teh hudih časih je, jasno, najti ravno pravo sorazmerje med okusom in hitrostjo. Danes so tako svojih pet minut slave na krožniku in nadaljnih par zadovoljivih ur v želodčku doživeli svedri s tunino omako.
 
 
Tako zelo tipično študentsko, predvsem poceni in hitro, ampak okusno.
 

Sestavine(za enega/o sestradanega/o študenta/tko)

 
  • olivno olje
  • pol čebule
  • eno korenje
  • ena konzerva tune
  • 1,5 dcl paradižnikove mezge
  • dva ščepa soli
  • par vejic peteršilja
  • 100 – 120 gramov svedrov (ali katerekolih drugih testenin)
 

Priprava

Za začetek pričnemo s segrevanjem vode, v kateri se bodo kuhale testenine. Vodo solimo šele takrat, ko že začne vreti, sicer se čas do vrelišč še podaljša. Medtem v ponev zlijemo nekaj olja na katerem prepražimo sesekljano čebulo. Da preprečimo, da bi se nam zažgala, jo posolimo. Tudi zmeren in ne prevelik ogenj bo pripomogel k temu. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Vse skupaj pražimo še nekaj minut, med tem pa tudi voda za testenine že vre, tako da nadaljujemo s kuhanjem le-teh. Korenju in čebuli dodamo paradižnikovo mezgo. Pozor – to ni niti paradižnikov koncentrat (tisti, ki se ga ponavdi dobi v tubi), niti niso to pelati. Le-te bi sicer lahko nasekljali in z omako prav tako uporabili namesto paradižnikove mezge. No, vsaj v tem receptu. Malce premešamo, nato dodamo še tuno, ki smo jo odcedili iz konzerve. Vse skupaj dobro premešamo in pustimo na manjšem ognju, dokler testenine niso kuhane. Po tistih mučnih 9 minutah čakanja (toliko so potrebovali moji svedri), jih odcedimo in dodamo omaki. Če se je omaka v tem času preveč zgostila, ji dodamo malce vode, v kateri so se kuhale testenine. Vse skupaj dobro premešamo, dodamo še nasekljan peteršilj, po želji še kakšne druge začimbe in … uživamo.