Naan, kruh po perzijsko

O MOJ BOG, NAAN. Vedno, ko sem ga jedla v indijski in bengalski restavraciji s hitro prehrano, sem oboževala to različico kruha, ki izhaja iz južne in srednje Azije. Všeč mi je bil okus in struktura, saj ni bil presušen, kot so tortilje, je pa dovolj tanek, da si iz njega lahko pripravil zavitek z najljubšim nadevom. Doma si ga nikakor nisem upala poskusiti pripraviti, v resnici mi niti na misel ni prišlo. Pripravljali so ga na nek poseben način in pekli na čisto nenavadni kupolasti zadevi. Zdelo se mi je nekaj, kar zagotovo ne bo tako dobro, če ga bom pripravila sama doma.

Odkar sem postala bormašinca, sem pa vsekakor postala veliko bolj drzna v kuhinji oz. sem začela delati kljukice na seznamu jedi, ki sem si jih želela pripraviti. Zaradi tega sem pred časom za temo predlagala kruhe sveta. Vsekakor je bil naan tista stvar, ki sem jo imela v mislih, da jo bom pripravila. Sicer nisem še nikoli poprej iskala recepta za ta kruh, tako da nisem bila prepričana, da bom dejansko tudi prišla do realizacije. Če ne bi imela ustreznih pripomočkov za njegovo pripravo, bi se pač morala prilagoditi in pripraviti katerega drugega od ‘ploščatih’ kruhov, ki so, mimogrede, tudi izjemno okusni.

041 Continue reading →

Sirovi obročki

Sem začela pisati o tem, kako sem že kar globoko zabredla v “krizo počasi iztekajočih se študentskih let”, pa sem zaplula v tako melanholične vode, da sem se po treh vrsticah premislila. Nočem pisati jamrajočega bloga. Teh je vsepovsod že dovolj. Nikoli ne bom najbolje razumela tistih, ki se odločijo zapisati nek slovnično in stilistično perfekten zapis, samo zato, da lahko celih 796 besed v jeznem tonu udrihajo po tem in onem. Or is it just me?

Kakorkoli že, je rekla, in še naprej ignorirala glavobol. Trenutno sem zasidrana za mojo pisalno mizo, spopadam se še z zadnjimi vrsticami krajše študijske naloge (no, in tudi tale zapis se ne piše kar sam, kaj ne), ki jo moram oddati danes, z mislimi pa že malce zaskrbljujoče pogledujem proti prihodnjim tednom, ko me čaka oddaja kar lepega zalogaja seminarskih nalog. Ampak, nikar otožno in jamrajoče pogledovati v mojo smeri (to velja predvsem zame), kar je treba, se da, in samo opominjam se lahko, kako sem si včasih med maratonskimi učenji za kakšen zoprn izpit želela, da bi morala napisati samo seminarsko nalogo.

Je pa ta vikend v naši mansardi dišalo po kruhu. In siru. Po sirovih obročkih, natančneje.

1

Continue reading →

Mesi, dokler se ti glava ne povesi!

Zahvaljujoč 1/2 zasedbe, ki je zadolžena za estetiko tega bloga (beri: odlične fotografije, ostale 3/5 Bormašinc namreč fotografsko hudo šepamo in si delamo prej sramoto kot karkoli drugega), je moj najljubši kuhinjski pripomoček (v trenutkih, ko tega zapisa še ne bere moj fant, pa tudi sorodna duša) na eksperimentalni izmenjavi. Varno zavetje moje kuhinje je zapustil bel in nepopisan, nazaj pa pride bog-ve-kdaj in bog-ve-kakšen. Se pustimo presenetiti.
 
Naj se najprej opravičim za nekajtedensko odsotnost. Tudi sama sem se vključila v … eksperiment. Khm.
 
Doma me je pričakala vrečka jabolk in krompirja in tople besede Bormašinc, da smo resno zaplule v projekt #KuhaM in da naj kar hitro scompram kaj iz jabolk/krompirja.
 
 

Continue reading →