Babičine skrivnosti in okraševanje božičnih piškotov

No, pa smo ga končno dočakali! December je in z njim čas za zapiranje med štiri stene in peko neštetih vrst piškotov in peciva. Če povem po pravici, ne vem, kam je šel november. Zdi se mi, da zadnje čase meseci na splošno minevajo s svetlobno hitrostjo. Kot da bi bilo včeraj, ko smo se skupaj s polovico Ljubljane drenjali na Žalah in zmedeno iskali kam položiti svečko. K počasnejšemu minevanju časa nikakor ne pripomorejo supermarketi in nakupovalni centri, ki nas že dober mesec bombardirajo z božično dekoracijo. Sama sicer spadam med privržence vsega božičnega. December je nedvomno eden izmed mojih najljubših mesecev in z veseljem bi ga podaljšala za kakšen dan ali dva, niti slučajno pa si ne bi želela, da traja že od novembra! No, če bo šlo tako naprej, potem verjetno kmalu že od oktobra.

1

December pa ne bi bil to kar je, če se iz večine hiš ne bi vil mamljiv vonj po sveže pečenih piškotih. Največkrat so to medenjaki, glede katerih smo pri nas doma precej izbirčni. Jemo samo eno vrsto. Tisto, ki jo speče babica. Nihče ne ve natančno, kaj počne z njimi, da nastanejo tako božanski. Sama sem se že lotila priprave po njenem receptu, pa verjetno ni treba poudarjati, da niso bili niti približno tako dobri, kot so njeni. Ker se ne predam po prvem neuspehu, sem stvari vzela v svoje roke in se naročila na tečaj peke ‘babičinih’ medenjakov. Najprej me je opremila s predpasnikom, ki ga je verjetno nosila sama, ko je v kuhinji pomagala svoji mami. Po širini predpasnika sklepam, da je je bilo veliko manj kot je mene, kar mi je potrdil tud njen obtožujoč pogled, ko ga je poskusila zavezati. Počutila sem se, kot da se odpravljam na plažo, ko sem trebuh potegnila v pljuča in uspela zavezati vrvici za svojim, najožjim delom, hrbta. Hej, brez obsojanja! Bil je december, takrat smo pa ja vsi malce širši!

Po začetnih težavah je sledilo učenje. Če povem po pravici ne vem več, kaj vse sva zmetali v testo. Vse skupaj je šlo nekako po principu ‘pospravi shrambo’. Malo kakava, malo mletih mandljev, še tisti ostanek mletih orehov, ki se valjajo po policah verjetno še od lanskega leta, pa ‘na uč’ nekaj žlic medu, jajce, kar je ostalo od cimeta in klinčkov, pa verjetno še kakšna sestavina sumljivega roka trajanja. Ko sem , glede na njena navodila, stvari metala skupaj si res nisem predstavljala, da bo iz tega zmazka nastalo kaj okusnega. Ko sem že mislila, da je babi izgubila svoj čar, očala in po vsej verjetnosti tudi recept in sem že skoraj obupala, da bom dobila po kar sem prišla, je iz pečice potegnila pekač piškotov! Božanskih piškotov!

Od takrat naprej peko medenjakov prepuščam njej, sama pa delam predvsem na tehnikah okraševanja, kjer je še nekaj upanja, da jo presežem. V nadaljevanju vam tako predstavljam recept za enostavne vanilijeve piškote in nekaj preprostih trikov okraševanja, s katerimi bodo vaši piškoti, če že ne boljši od babičinih, pa vsaj nekoliko lepši.

2

 

Vanilijevi piškoti

  •  390 gramov moke
  • ½ čajne žličke soli
  • 1 čajna žlička sode bikarbone
  • 227 gramov masla sobne temperature
  • 1 vanilijev sladkor
  • 150 gramov sladkorja
  • 2 jajci

Zmehčano maslo skupaj z vanilijevim in navadnim sladkorjem zmešamo v kremasto maso. Dodamo prvo jajce, ga dobro vmešamo in nato enako storimo z drugim. V drugi posodi zmešamo vse ostale sestavine, ki jih nato dodamo masleni zmesi in vse skupaj na hitro pregnetemo, zavijemo v plastično folijo in položimo v hladilnik za slabo uro.

Ko je testo nekaj časa počivalo, ga razvaljamo na debelino približno enega centimetra in izrežemo poljubne oblike. Piškote položimo na pekač, obložen s peki papirjem in pečemo v predhodno ogreti pečici na 180 stopinj približno deset minut. Piškotki morajo biti okrog lepo rjavi, po površini pa še vedno barve vanilije. Po želji jih seveda lahko pečete tudi dlje, samo ne kažite s prstom name, ko si bo kdo polomil zobe. Bili ste opozorjeni.

3

 

Za okrasitev:

  • 2 beljaka
  • 2 jušni žlici limoninega soka
  • 330 gramov presejanega sladkorja v prahu
  • 1 bela čokolada
  • 1 temna čokolada
  • Sladkorni okraski
  • Jedilne barve za pisanje
  • Marshmallows

Nad vodno kopeljo stopimo posebej belo in temno čokolado. Z elektirčnim mikserjem stepemo beljake in limonin sok. Ko so beljaki penasti dodamo sladkor v prahu in mešamo, da se masa poenoti. Po želji lahko preliv razdelite na več delov in jih obarvate.

Sledi okraševanje, kjer lahko domišljiji pustite prosto pot. Mi smo proces masovne proizvodnje zastavili nekako takole: moški del je roke pridno držal v bok in pričel z mlatenjem piškotov, medtem ko smo se me lotile okraševanja. Na začetku sila entuzijastično pacanje se je hitro prelivalo v naveličeno pomakanje piškotov v čokolado. Še sreča, da so bili fantje lačni in je piškotov za okrasitev hitro zmanjkovalo.

4

 

Polovico piškotov smo pomočile v čokolado in posule s sladkornimi okraski. Drugo polovico je čakal premaz iz beljakov. Smreke smo obarvale z zelenim prelivom, ob straneh obložile z bunkicami in po sredini narisale barvne trakove.

5

 

Poskusile smo tudi z izdelavo topečih se snežakov. Sredino okroglega piškota premažemo z belim prelivom in na en konec prilepimo marshmallow. Pod njega položimo tri gumbe in pustimo, da se posušijo. Ko je preliv strjen, dorišemo obraz, ki ne sme biti preveč vesel, glede na to, da snežak izgublja bitko z vremenom, in roke.

 

 

6

 

Obvezno je, da ostale marshmallowse sporti pomakate v obe vrsti čokolade in se med napornim delom okrepčate.

Pa dober tek!

Dodaj odgovor