Dekadenca, požrtija in karies!

Temni časi so pred nami. Temni in težki. Ovešeni z lučkami in sladkobnim vonjem gnijočega smrečja. Babice bodo besno pekle, sloka meščanska gospoda bo po rokah premetavala bio sladkarije in se pretvarjala, da pod posteljo ne skriva lanskoletnih miklavžev iz najcenejše čokolade. Zasebni prostor na javnih površinah bo postal luksuz, takisto pobožne želje bo belih kosmičih iz nebes. Glede na dosedanji trend se bomo med zimskimi počitnicami obmetavali s kepami blata.

Spraševali se bomo, če nam od hudega zvoni v ušesih, nato pa ugotovili, da so zlobni glasbeni škrati v vsako pesem na radijskih valovih podtaknili zvončkljanje kraguljčkov. Telefoni bodo kot zmešani zvonili v zobozdrastvenih ordinacijah, ko se bomo vsi hkrati poskušali naročiti na januarski pregled zobovja, saj se kot odgovorni odrasli seveda zavedamo, da po toni sladkorja obstaja nevarnost kariesa. (Fun facts; ste vedeli, da decembra pri zobozdravnikih ni rednih pregledov? Vse termine imajo sproščene za reševanje najbolj radikalnih jedcev, ki jim lepljivi karamelni bomboni pokradejo stare plombe.)

IMG_0515 copy

Ko se je na zadnjem uredniškem sestanku pojavila ideja, da za uvodni del decembra pečemo piškote, se mi je tisti obloženi kruhek malo zataknil in prestrašeno sem pogledala omizje. Samo Ana na moji levi je bila videti rahlo zadržana, vse ostale pa so navdušeno pograbile idejo packanja, oblikovanja in okraševanja. Nekoč  sem že omenila, da je moj edini opravek s piškoti (ali keksi, kot jih sama ljubkovalno kličem) žretje, peko pa prepuščam … vsem ostalim. Doma piškotov nismo pekli skoraj nikoli, saj se gospe materi, veliki podpornici kvašenih domislic, drobna piškotarija zdi zamudna.

Untitled-1 copy

Spomnim se, da sem kot otrok nekajkrat izsilila peko keksov in vedno je končalo pri teh marmeladnih žepkih, ko je Mami imela dovolj časa, da mi je pustila afnanje s tistim plastičnim pripomočkov na zgorni fotografij. Strašno neuporaben je, mami je vedno popravljala za mano in žepke dodatno fiksirala s pritiskom vilice. No, nekoč, ko sem izrazila željo po drugi vrsti sladkih grižljajev … se je končalo tako, da sva polovico pripravljene mase zabrisale v smeti in spekle potico. : )

No, Ana, ki ji peka piškotov tudi ni blizu, je del svoje tlake že opravila in ob koncu zvenela precej navdušeno. Jaz se se odločila, da na plan privlečem malo sentimentalnosti in mamin popackani kuharski zvezek. V njem je se najde najpreprostejši piškotni recept tega sveta.

IMG_0439 copy

Vse, kar potrebujemo je ena mala (180 g) kisla smetana, 250 g margarine in pol kilograma ostre moke. Vse skupaj mehko zamesimo in se ne razburjamo, ko se na začetku vse lepi na prste. Maso je potrebno dobro pregnesti, da se trša margarina povsod enakomerno porazdeli. Testo bo zelo mehko, vendar precej elastično, zato valjanje na dobro pomokani (!) površini začuda ne bo noben bavbav. Bolj kot ga razvaljamo na tanko, bolj krhki bodo piškoti.

 

IMG_0458 copy IMG_0432 copy

Če nimate teh malih krokodiljih naprav je celo bolje, saj si boste prihranili veliko časa, ko boste z vilico popravljali slab stik med plastema. Pomagajte si s čisto navadnim kozarcem, s katerim izrežete kroge, nato pa na sredino pokupčkajte najljubšo marmelado. Priporočam čim bolj kompaktno, da je manj možnosti za iztekanje iz pečenih žepkov. Robove nato pomažemo z malo vode (deluje kot lepilo), jih prepognemo na polovico in z vilico narahlo oblikujemo rob piškota. (Meni jih je uspelo skoraj tretjino zafrknit, ker sem jih predrla in je marmelada že pred peko stekla ven.)

Medtem ko se gospa pečica ogreva na 200° C, jih previdno prestavimo na peki papir in nato sončimo približno 12 minut. Nočemo jih preveč zapeči, ker potem zagrenijo in izgubijo tole svetlo snežno barvo. Še vroče jih povaljamo v sladkorju v prahu, da se sladkor še malo stopi  in ustvari sladko plast. Če želimo nesladkane, lahko ta korak brez skrbi preskočimo, saj tudi marmelada prispeva sladkobni davek.

Pri prvem pekaču sem se še strahotno lovila pri vzpostavitvi sistema, druga runda pa je zalaufala in nato mi je bilo skoraj žal, da mi je že zmanjkalo testa. Vsekakor piškote še pečem! : )

Opozorilo za neučakane: po nekaj minutah izven pečice je marmelada v sredici še vedno vrela.

IMG_0491 copy IMG_0509 copy

In še namig, kaj boste na blogu našli v prihajajočem tednu – hranilna darilca, domače izdelave, lepo zapakirana. ; )

 Dober tek!

IMG_0501 copy

Smetanove lunice z marmelado
sestavine
  1. 180 g kisle smetane
  2. 250 g margarine
  3. 500g ostre moke
  4. marmelada
  5. sladkor v prahu
postopek
  1. Iz kisle smetane, margarine in moke zamesimo mehko testo. Po pomokani površini ga na tanko (tanjše = boljše) razvaljamo. S pomočjo okroglega modelčka - na pomoč lahko priskoči navaden kozarec - izrežemo kroge, na sredo katerih položimo kupček marmelade. Prepognemo na polovico, da dobimo polkrožne žepke in robove fiksiramo s pomočjo vilice.
  2. Položimo jih na papir za peko in jih na 200° C pečemo približno 12 minut. Še vroče povaljamo v sladkorju v prahu.
Bor mašina za punce http://bormasinazapunce.si/

Dodaj odgovor