Tri v enem

Pri nama doma je tako, da velikokrat kuham dve različni jedi za dva: eno iz klasičnega repertoarja in drugo zame. Ta druga navadno vključuje kaj (dodatne) zelenjave. Moj dragi ima namreč, kot sam rad reče, ‘izbran okus’. Kar ne pomeni, da rad preizkuša specialitete sveta in se naslaja nad tartufi, kaviarjem in sushijem, ampak prisega na omejen izbor sestavin in jedi. Vsakemu svoje, pravim jaz. Kar pa pomeni, da moram biti v kuhinji malce bolj iznajdljiva, če hočem kdaj pojesti kaj zelenjave ali preizkusiti kakšno novo jed. Najenostavneje pa je, da njegovi jedi dodam zelenjavo zase. Na primer, da rižoti primešam posebej popečeno zelenjavo.

Tokrat sem se lotila kuhanja bolonjske omake, ki jo imam zelo rada. Obožujem jo na pašti (beri: testeninah), njokih in seveda v lazanji. Ker sem letos na vrt bolj na srečo sadila stvari, se je zgodilo to, da sem imela, kot sem že omenila pri bučkinem čatniju, enostavno ogromno bučk, ki jih je bilo potrebno pokoristiti, zato sem se odločila, da bom eno ‘talepo’ bučko izdolbla, iz nje naredila polnjeno bučko (tole je recept številka 2, prvo, pravo polnjeno bučko, vam je v bučkinem tednu pripravila Sanja), pri tem pa izkoristila že skuhano bolonjsko omako.

 
 

 

Začela sem torej z bolonjsko omako, ki je sila preprosta, vendar moraš imeti zanjo kakšni dve uri. Sama jo delam počasi že na pamet in ne tehtam več sestavin, bom pa poskusila vseeno čim bolje ovrednotiti njihovo količino, če se bo kdo lotil priprave te omake.

 

Začne se z rezanjem 3 srednje velikih čebul, ki sem jih na srednji temperaturi malce prepražila. Sprva kar brez olja, tako kot nam je pred časom pokazal kuhar Matjaž Kološa na delavnici Mercator Bio. Nikakor se ne morem spomniti razlage smisla tovrstnega početja, spomnim pa se, da se čebulo popraži toliko, da spusti vodo, potem se šele doda olje. Tako sem tudi naredila, prepražila čebulo, dodala 3 žlice olivnega olja in še malo popražila, dokler čebula ni lepo posteklenela.

 
 
Dodala sem 500 g mletega mesa in ga pražila, dokler se ni obarval iz rdeče na rahlo rjavo. Vse skupaj sem začinila s poravnano žlico soli, 2 zvrhanima žlicama sladke paprike, žličko kajenskega (ali vašega priljubljenega) popra ter štirimi lovorjevimi listi. Vse skupaj sem zalila s približno litrom paradižnikove mezge in dobro premešala. Sama imam rada bolj ‘omakasto’, tekočo, sočno omako, kot pa zgolj mesnato. Recept je mamin in, saj veste, tisto, česar se navadiš, imaš najraje. Torej, da se vrnem k omaki. Zdaj je vse skupaj bolj ali manj stvar čakanja.
 
 
 
 
 
 
Približno uro do uro in pol sem vse skupaj še kuhala na srednji temperaturi ter sem pa tja omako premešala. Ni vam treba stati za štedilnikom, vmes lahko greste brati knjigo ali pomiti kopalnico. Ne pozabite si prišparati nekaj volje do čiščenja tudi za kuhinjo …
 
Tako, osnova je pripravljena, zdaj je na vrsti mesna lazanja. Vzela sem pekač 20×30 cm velikosti in ga namazala z olivnim oljem. V tem pekaču imava dovolj lazanje za dvakrat, za oba, torej recimo da je za štiri osebe. Porabila sem skoraj vso omako, ostalo je je še za eno pašto za dva. Pripravila sem še bešamel. V manjši posodi sem stopila 50 g masla in na njem na hitro popražila 50 g moke.
 
 
Vse skupaj sem zalila s 0,5 l (toplega) mleka, dodala ščepec soli, malo muškatnega oreščka in popra ter vse dobro premešala, da sem dobila gladko zmes. Na srednji temperaturi sem kuhala, dokler se bešamel ni nekoliko zgostil. Odstavila sem z ognja.
 
 
Prižgala sem pečico na 200°C, da se ogreje. Na namazan pekač sem najprej položila eno plast testenin za lazanje (v mojem pekaču je zneslo za 4 plasti, skupaj približno 15 listov, ena embalaža vam zagotovo zadostuje tudi, če delate višjo lazanjo), nadevala s plastjo bolonjske omake in bešamela in postopek večkrat ponovila.
 
 
Na zadnjo plast testenin nisem dala omake, temveč sem jo namazala s kislo smetano (količina je tu poljubna, bistveno je, da je namažete dovolj, da prekriva testenine) in potresla z naribanim sirom in/ali mozzarello (tudi tu je količina poljubna: koliko siroljubci ste?). Pekač sem za približno 20 minut postavila v segreto pečico. Lazanja je vedno boljša pogreta, zato jo lahko pripravite vnaprej in samo segrejete, ko jo boste jedli.
 
Če pa se mudi in ste lačni, pustite lazanjo počivati kakšnih 5-10 minut, da se malo posede in se okusi še dodatno premešajo.
 
 
Za konec pa še moja polnjena buča, čeprav sem jo pripravila pred lazanjo, saj sem jo na koncu pekla kar celo uro (najprej na 175°C, zadnjih 15 minut pa sem temperaturo povišala na 200°C). Torej, najprej sem prižgala pečico na omenjeno temperaturo. Vzela sem bučo, ji odrezala ‘pokrovček’ in jo izdolbla.
 
 
Semena sem vrgla stran, nekaj mesa pa sem prihranila za kasneje, saj sem ga uporabila v fili. Na koščke sem narezala slabo tretjino majhne paprike, škoda da nisem še korenčka, jo primešala koščkom buče in bolonjski omaki, vse skupaj nadevala v bučo, na vrh sem dala še malo bešamela (ni nujno, lahko pa spet uporabite kislo smetano). Na pekač sem postavila papir za peko, nanj bučo in vse skupaj pekla 45 minut, nakar sem bučo vzela ven, na vrh dala še nekaj mozzarelle in sira in jo postavila nazaj v pečico ter zvišala temperaturo. To je to. Lahko se seveda igrate s poljubnimi vrstami zelenjave za zraven.
 
 
S pripravo kosila za dva nisem imela kaj veliko dodatnega dela. Pri pripravi bolonjske omake in lazanje nikoli ne šparam s količinami. Če ostane, pojeva naslednji dan. Če nočeva pojesti naslednji dan, zmrznem in imava že pripravljeno za kdaj, ko nimava veliko časa za pripravo kosilo. Priprava bolonjske omake je sicer preprosta, ampak vzame nekaj več časa, tudi to je razlog, da je navadno skuham malo več. Kakšna je pa vaša različica te popularne omake?
 
P.S. Ah, Bernarda ali Sanja, kje sta, da bi mi bolje pofotkali te dobrote?

Dodaj odgovor