Sirovi obročki

Sem začela pisati o tem, kako sem že kar globoko zabredla v “krizo počasi iztekajočih se študentskih let”, pa sem zaplula v tako melanholične vode, da sem se po treh vrsticah premislila. Nočem pisati jamrajočega bloga. Teh je vsepovsod že dovolj. Nikoli ne bom najbolje razumela tistih, ki se odločijo zapisati nek slovnično in stilistično perfekten zapis, samo zato, da lahko celih 796 besed v jeznem tonu udrihajo po tem in onem. Or is it just me?

Kakorkoli že, je rekla, in še naprej ignorirala glavobol. Trenutno sem zasidrana za mojo pisalno mizo, spopadam se še z zadnjimi vrsticami krajše študijske naloge (no, in tudi tale zapis se ne piše kar sam, kaj ne), ki jo moram oddati danes, z mislimi pa že malce zaskrbljujoče pogledujem proti prihodnjim tednom, ko me čaka oddaja kar lepega zalogaja seminarskih nalog. Ampak, nikar otožno in jamrajoče pogledovati v mojo smeri (to velja predvsem zame), kar je treba, se da, in samo opominjam se lahko, kako sem si včasih med maratonskimi učenji za kakšen zoprn izpit želela, da bi morala napisati samo seminarsko nalogo.

Je pa ta vikend v naši mansardi dišalo po kruhu. In siru. Po sirovih obročkih, natančneje.

1

Polemike konec decembra so bile hude. Ali se naj lotimo tistega, o čemer pišejo vse populistične revije in spletne strani z lifestyle konceptom, detox/hujšanje/zdravo post-praznično življenje? Ali naj gremo povsem v drugo smer in predstavimo najbolj dekadentne francoske slaščice? Kaj če sploh nimamo januarskega tematskega sklopa? No … potem smo se le zedinile. Kruh bomo pekle! To je pa res ena taka (enostavna) stvar, ki bi jo moral obvladati vsak. Ker je res enostavna. In ker je domač kruh neprimerno boljši od kupljenega, prvič zato, ker si ga spekel sam in drugič zato, ker točno veš, kaj je v njem. Tako. In mene je popolnoma prevzel. Da pa se ne bomo vrtele okoli klasične bele štruce in vsem znanega ajdovega z orehi, se bomo malce sprehodile po svetu in skušale poustvariti kaj, kar jejo tudi tam, kjer je trenutno mogoče še noč.

2

Moji sirovi obročki naj bi tako bili kolumbijskega izvora. Atorica knjige, v kateri sem našla recept, je te obročke poskusila namreč v New Jerseyju v neki kolumbijski pekarni. Priprava je reeeees preprosta. Vzamete dve posodi. V eno zmešate suhe sestavine (250 g gladke moke (lahko je bela, lahko je pol-pol, lahko je kakršna koli kombinacija, katero ste že preizkusili in se je obnesla – moja je bila kar bela), pol zavitka suhega kvasa (ali svežega v ustrezni količini, če ste vajeni dela z njim), 2 žlici sladkorja in četrt žličke soli), v drugo pa mokre (100 ml toplega mleka, 1 jajce in 25 g stopljenega masla). Če boste delali s pomočjo svojega kuhinjskega sužnja, tako kot jaz, potem vse sestavine pretresite v ustrezno posodo, malce premešate, toliko, da ne bo kakšnega presenečenja v obliki pljuska po steni (been there done that), nato pa gnetete in gnetete, da je vse skupaj dobro pregneteno oz. kakšnih 5 minut. Tole testo pride kar lepljivo, ne se ustrašit. Jaz sem dodala še kakšni 2 žlici moke, a se je to kasneje izkazalo za ne-ravno-najbolj-izjemno odločitev leta. Lepljivo testo poskusite za silo zbrati v kepo in pustite vzhajati na toplem vsaj dobro uro.

3

Medtem, ko testo vzhaja, si pripravimo ključno sestavino odličnosti tega prigrizka – 75 g naribanega parmezana. Ko testo podvoji svoje obličje, vanj zagnetemo omenjeno količino parmezana in testo razdelimo na 12 enakih delčkov. Vsak delček oblikujemo v približno 25 cm dolgo klobasico in jo transformiramo v obroček (tako, da združimo zadnje 3 centimetre obeh koncev klobasice). Postavimo po 6 obročkov na dva pekača in pustimo, da lepotci vzhajajo še kakšne pol ure. Potem pa kar z njimi v peč na 200°C za slabih 10 minut. Malo spremljajte – ko bodo že nevarno zagoreli po vrhu, je to to. 

4

Sirovi obročki
sestavine
  1. 250 g gladke moke
  2. 2 žlici sladkorja
  3. pol zavitka suhega kvasa
  4. četrt žličke soli
  5. 100 ml toplega mleka
  6. 25 g stopljenega masla
  7. 1 jajce
  8. 75 g naribanega parmezana
postopek
  1. V posodo presejemo moko, dodamo kvas, sladkor in sol. Premešamo. V drugi posodi premešamo toplo mleko, stopljeno maslo in jajce. Mokre sestavine prilijemo suhim in premešamo. Potem testo gnetemo cca. 5 min (bodisi v kuhinjskem mešalniku ali pa na roke). Naredimo kepo in pustimo da na toplem vzhaja vsaj 1 uro.
  2. Ko je testo vzhajano, mu vgnetemo nariban parmezan. Testo razdelimo na 12 delov in iz vsakega oblikujemo 25 cm dolgo klobasico, ki jo združimo v obroček, tako da je 3 cm zadnjih delov prekrivata - konca dobro stisnemo, da se med peko ne razpreta. Po 6 obročkov položimo na pekač in pustimo, da vzhaja še pol ure. Pečemo 8 - 12 minut na 200°C.
Bor mašina za punce http://bormasinazapunce.si/

One comment

Dodaj odgovor