Smuti, ki to ni

Moj najljubši del (pred)izpitnega obdobja je zavlačevanje. Primer: kovček. Dva tedna sem se mu izogibala kot napol pijana, dobro rejena antilopa. Na pol odprt, nabasan z razbarvanimi modrci in štumfi brez para, je tiho čakal, da izpraznim njegovo drobovje. To se ni zgodilo, ker sem imela veliko pomembnejša opravila, kot je na primer podrobna kvantitativna analiza 86 delov serije, v kateri je glavni zaplet najstniški ljubezenski trikotnik. Krasno.

Tale nesmiseln uvod bi se sedaj moral genialno preliti v bombastično nadaljevanje kulinaričnega zapisa in končati z receptom, ki bi še najbolj zakotni vaški restavraciji prinesel polovičko Michelinove zvezdice. Glede na to da na Bormašini nisem objavila ničesar vse od slavnostne večerje, se je od mene najbrž čisto upravičeno pričakovalo, da v domači kuhinji besno sekljam, pražim in pečem. Mnja. Ne. Sem pa zelo glasno nasprotovala ideji detoxa/smutijev/zdravega januarja in skorajda izsilila krušni teden, ki sem ga nato hladnokrvno sabotirala. Packa. 

 mala

Nato se pa pojavi najboljši sosed s svojo januarsko idejo in tako kot Ana najprej želim svoj termin predati strokovnjakinji Bernardi. Priznam. Do pretlačenega sadja sem precej zadržana, dokler ni v njem vsak ene kepice sladoleda. Da ne govorim o tem, kako sumljivo se mi zdi tisto podtikanje kumar in špinače med razne mangote in ananase. Potem pa se je zgodila polurna vožnja z mojo družino, kjer sem poslušala usajanje roditeljev nad računalniškimi navadami dežurnega pubertetnika in ugotovila, da je moja vzvišena anti-smuti drža podobna starševskim pogledom na moderno tehnologijo. In to res ni odnos, ki bi svet gnal naprej. Zatorej – živeli smutiji!

malinovc500

Ampak vseeno bom ostala pri svoji, malo bolj heterogeni različici. Včasih so moji zajtrki smutiji, ki preskočijo fazo miksanja. Namesto tega jim pa obvezno dodam žlico ovsenih kosmičev in dozo nekega mlečnega izdelka. Navadnega jogurta, ponavadi. Do tega vikenda je bil moj najljubši. Sedaj pa sem zaročena z grškim in skregana z vami, ker mi nihče povedal, da je to v bistvu nektar grškega božjega zbora. Naslednja možnost je skuta. In k skuti včasih paše žlica kisle smetane. In žlička medu. In sedem mandljev ali petnajst indijskih oreščkov.

K jabolku gre hruška, k vsemu pa gre banana. To je moja klasična sadna kombinacija. Sicer pa po želji, naj bodo Bernardine pisane objave vaš navdih. Če nimate preobčutljive oralne opreme, dodajte malo zamrznjenega sadja, to je moja nova najljubša sladica. Packariji na zgornji fotografiji pravim Mlečni malinovec, kaši spodaj pa Hruška, ki ji nikoli ni bilo usojeno, da postane sadni liker. Ne znam z imeni. Mislim, da sem v prejšnjem življenju bila Indijanec.

Pa dober tek, vam želi vaša Včasih preskoči zajtrk.

hruske2

Dodaj odgovor