Oda presežkom na vrtu, receptom po občutku in znanju starih mam

Khm, khm. Takole.

Priznam, sem stereotipna nabiralka. In zato se počutim med temi puncami z Bormašine precej stara mamasta. Težnja, da moram vse shraniti, me spremlja vedno in povsod. Da vsak višek pridelka nekako ohranim za kasneje, pa če posušim, zamrznem, delno ali v celoti predelam v kaše, kompote, solate. Važno, da shranim. Občutek, da sem poskrbela, da kasneje ne bom lačna, me pomirja. Saj v resnici vem, da se teh dveh kozarcev kompota ne naješ ravno, ali pa treh kozarcev paradižnikove omake, ampak vseeno. Pridejo prav in dajejo potuho mojemu ‘naredičimprejinsčimmanjkompliciranja’ načinu prehranjevanja.
Mogoče je to pravzaprav stvar vzgoje. Doma je mami vedno vlagala na veliko, police v kleti so se stalno polnile s klasično kislo zelenjavo, marmeladami, gobami in paradižnikovo omako. Zadnja leta malo manj, ker je bilo treba pojest, kar je bilo vloženo. Lani smo tako naredili čistko in kar precej starih kozarcev vrgli stran in naredili prostor letošnji beri zelenjave in sadja (priporočam, mi smo našli precej nekih pozabljenih zakladov).

Mami obvlada vse vrste shranjevanja. Sušilnik za sadje je stalno v uporabi, začimbe se sušijo povsod, kjer je možno razgrniti časopis, velik del semen pridela domači vrt, reinkarnacijo doživi kar precej enoletnic, sploh, če smo nekje prebrali, da koristijo vrtu.

Glede na svoj, recimo temu ohranjevalni nagon, mnogokrat precej na debelo pogledam koga, ki pravi, da doma nima skrinje, nikoli ne vlaga ali kako drugače skladišči hrano. Kako pa potem ješ? Prav vse kupiš sproti? Prav nič, razen kar je v hladilniku, nimaš na zalogi? In vedno v trgovini razmišljaš samo za dan vnaprej? Čudna vrsta ste, ljudje (ali pa bi morala mogoče rečt, da vas občudujem?) 🙂

No, odkar živim zase, je teh vlaganj malo manj in predvsem v manjših razsežnostih, in ker nimam svojega vrta, dobim iz vseh vogalov kakšen presežek vrta. Tako mi je po tem, ko sem pojedla fižol z Aninega vrta, tudi mami dala ogromno vrečo zelenjave z našega vrta. Super, fantastično! Ampak kaj pa naj eno pišče (jaz) med drugim s tako ogromno cvetačo? In še vrečo stročjega fižola (ki ga imam, bajdevej, zelo rada z ocvirki in kislo smetano)? Vklopim svoj ohranjevalni nagon, valjda.

Mami je svetovala vlaganje. Čakaj, kaj, cvetačo tudi? Ja, bojda nič takega. No, pa daj, stara mama, saj bo šlo.

Tako, odkrivam toplo vodo, ampak tudi to mora vsak enkrat prvič, ko vlaga stročji fižol.
Saj veste, kako vsi povemo recept, ki smo ga delali že neštetokrat. Vodo posoli, malo pokuhaj fižol, napol naj bo, da ne bo preveč pacast, pa v kis daš to, ono, treje, deseto. Ma kake natačne mere, ne bodi no smešna! Po občutku se dela! (Predstavljajte si moje zavijanje z očmi, v mislih bentim čez vse taprave kuharce, kapljice potu pa se skoraj neopazno nabirajo na čelu.) Taka navodila za vlaganje sem dobila tudi jaz.
No, dobro, pa gremo v to ‘občutenje’ recepta.
Naj najprej napišem še očitno. Kozarci za vlaganje so super stvar za nebroj uporab, v primeru, da ste prijazni do njih. Redno čiščenje in sterilizacija vam prinese najboljše rezultate pri vlaganju. Kar se tiče pokrovčka, je moja filozofija recikliranja jasna. Dokler tesni, ne rjavi, se da lepo očistiti in nima vonja, je dober.
Za tiste, ki se vlaganja lotevate prvič. Kozarce steriliziramo tako, da jih, ali operemo v pomivalnem stroju, in/ali pa očiščene zložimo v pečico in jih približno 15 minut pustimo na 120° C. Ko jih kasneje prijemamo, se ne dotikamo navoja ali notranjosti kozarca. Prijemamo s čisto krpo in z umitimi rokami. Sliši se zakomplicirano, pa niti ni. Je pa od tega lahko odvisen uspeh vlaganja.
Ko boste končali s sterilizacijo v pečici, jo dajte na 150°C. Po tem, ko boste kozarce napolnili in zaprli, jih boste še enkrat dali v pečico za nekaj minut. Več o tem pa spodaj;)
Najprej očistimo fižol. Odrežemo oba konca, speremo in damo kuhat v vrelo osoljeno vodo.  Fižola nisem stehtala, ampak sem ga na oko (pravzaprav na roko) zmerila za 4 kozarce za vlaganje, dva litrska in dva četrt litrska. Vode mora biti toliko, da fižol plava svobodno. Žlička soli bo dovolj. Bojda je super, če ga pokuhaš na pol, kar pomeni pokušanje vsake toliko. Ker je bil fižol tisti tanjši in podolgovat, sem ga kuhala 10 minut, pa bi ga lahko kako minuto manj.
Posebej sem pripravila kis za vlaganje. Dva litra mešanice alkoholnega kisa in vode (držala sem se navodil na embalaži kisa) sem posolila z žličko soli, mini žličko sladkorja, cca. 10 celih poprov, cca. 15 koriandrovih semen, dva manjša lovorjeva lista, ščep žafranike za barvo, in vse to zavrela. Mami mi je svetovala, naj naredim toliko kislo, da mi je še dobro, ko poskusim. Na koncu koncev, tako kisel bo potem tudi fižol. Ker nisem imela občutka, koliko kisa bom zares potrebovala, sem ga naredila malo preveč. Lahko bi liter in pol mešanice bil čisto dovolj. Ampak od viška glava ne boli, pravijo.



Medtem, ko je kis vrel, sem odcedila fižol in ga kar pogumno natlačila v kozarce. 
Kis sem odstavila in ga z zajemalko prelila čez fižol. Malo se potrudite in polovite tudi poper in koriander. Ko je bil kis cm od roba oziroma, ko je prekril fižol, sem z ročajem kuhle spravila morebitne mehurčke zraka iz kozarca in hitro zaprla.
Nato sem postavila zaprte kozarce v en večji lonec, v katerega sem prej dala vročo vodo (približno 3-4cm od dna), in vse postavila v pečico. Ven vedno vzamem takrat, ko začne vreti voda v posodi, saj se tudi v kozarcih že nabirajo mehurčki in je kis že blizu vrelišča. To lahko traja recimo do kakih 15-20 minut.
Preden vzamem kozarce iz pečice, si pripravim na tleh ali na pultu prostor za ohlajanje (nekje, kjer vas ne bo motilo še vsaj dva dni). Sama poiščem stare odeje, brisače, karkoli, kar prenese in drži visoko temperaturo in kozarce, obrnjene na glavo, zavijem v to gmoto. Fino je, če naredite debel ovoj, da omogočite počasno ohlajanje. Ko so dobro ohlajeni, jim privoščimo najlepšo etiketo z datumom in pospravimo v klet.
Potem pa je tu še cvetača. Naredimo precej podobno kot pri vlaganju stročjega fižola. Cvetačo dobro očistimo, narežemo na mini drevesca, velikost po želji in po velikosti kozarca. Manjše koščke je lažje natlačiti v en kozarec, veliki pa fino zgledajo. Odločitev je čisto vaša.
Ker sem imela cvetačo z domačega vrta, malo pikasta, umazana in s kakšno gosenico odveč, sem jo zvečer očistila, narezala in dala čez noč v vodo. Zjutraj sem jo skuhala, spet v vreli slani vodi, nič več kot 5 minut. Postopek vlaganja je isti kot pri fižolu; natrpaš nežno v kozarce, preliješ s kisom, zapreš, postaviš v pečico in ko se začnejo mehurčki v kozarcu premikati, vzameš ven, obrneš na glavo in zaviješ v kup starih brisač.
Pa dober tek, potem enkrat;)
Takole pa so moji nefotogenični modeli pozirali za potrebe naslovnice tokratnega tematskega sklopa ozimnica.
Letnik dvaštirinajt je sicer že bolj okrnjen, tistih par, ki še niso izpolnili svojega poslanstva in so bili na dosegu roke, pa je sodelovalo na fotošutingu. Voila!

Dodaj odgovor