Sol v laseh in Sadni kolač

Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma – nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.

In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v – saj bi rekla ‘senci’, ampak zato rabiš sonce – sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.

Lani preizkušeni slivov kolač z mandeljni se je zdel kot naročen, dokler nisem ugotovila, da je Dedek obilici domačih sliv namenil drugačno, bolj žlahtno usodo. Temeljit kot vedno je pobral vse do zadnje, tudi talne odpadnike. Skoraj sem že obupala, kot sem v kotu za skladovnico drv, tik nad zemljo, zapazila vijoličen sij in našla točno šest(!) prefirganih pozabljenk. Vključno z odlično kamuflažo in nedotaknjeno pajkovo mrežo. A vidite, a vidite? : )
Šest sadežev je za uspešno pekovsko misijo premalo, zato sem se odločila za mešanico sadja in sladico, ki se poslavlja od poletja in s široko odrtimi rokami ter zaprtimi jopami glasno pozdravlja jesen. Manjše premoženje sem zapravila za sveže fige, ne tako sveže marelice, gensko spremenjene nektarine ter nekaj čisto povprečnih jabolk in hrušk. Domača sorta se je čisto premalo sončila in je, vsaj zaenkrat, skrajno nejedljiva za vse, ki jim limonin sok ne predstavlja vrhunske slaščice. Slivov kolač sem preimenovala v sadnega in se lotila svojega najljubšega kuhinjskega opravila.
Striptiz mandeljnov. Cene oreščkov in kar je njim podobnega že tako segajo v višave, moja škrtost pa je včasih le zmagovalka okrutnih bojev z nikoli utrujeno lenobo in me prisili, da sežem po nekaj centov cenejših  mandljih z lupino. Doma jih kakšno minuto pokuham v vreli vodi, da olupek odstopi od jedra, ki ga nato z lahkoto odstraniš. Vse skupaj nekako spominja na pokanje še neodprtih cvetov fuksije. : )
Lupina poskrbi za mandljev rahlo grenak priokus, zaradi katerega je aroma oreščka veliko bolj izrazita. Za potrebe bolj enakomerno obarvanega biskvita sem jih jaz slekla, sicer je pa to bolj stvar okusa. Posušene sem na drobno nasekljala s pomočjo paličnega mešalnika, če ne prenesete medzobnega škrtanja pa priporočam obdelavo z mlinčkom za orehe.
Sledeče količine so primerne za okrogli pekač s premerom 22 cm, vendar tudi v mojem 28 cm ni šlo nič narobe. Plast biskvita je tanjša, kar posledično pomeni krajši čas peke. Zadevo je priporočljivo sestavljati na papirju za peko (lažja postprodukcija), ki ga sama osebno ne maram preveč, zato sem postopek malček zakomplicirala. Pekač sem najprej namastila in pomokala, nato pa iz peki papirja izrezala krog, ki se je ujemal z velikostjo dna. Ko sem ga položila v pekač, sem ga zalila s 50 g stopljenega masla in enakomerno posula z rjavim sladkorjem. No, z obarvanim sladkorjem, ker zdaj že vsi vemo, da to v resnici ni ”tapravi nerafinirani trsni sladkor”, kajne?
Pa da ne bomo dlakocepili, ker je dobesedno vzeto to precej težje kot se sliši, nadaljujmo s pranjem in razkoščičevanjem sadja. Nisem upala tvegati z olupkom fig, zato sem temni del previdno odstranila. S preostalim sadjem sem si dala veliko manj opravka: marelice in slive sem dala na pol, ostalo pa narezala na poljubno velike krhlje in jih tesno razporedila po dnu pekača. V trenutnem navalu navdiha sem sem po sadju razmazala še tri žlice jagodne marmelade.
S kuhinjsko bormašino sem zmešala 175g zmehčanega, vendar nestopljenega masla in 160 g sladkorja. Naslednjič ga bom zagotovo uporabila manj, saj se mi je pri končnem proizvodu zdelo, da je ukradel glavno vlogo okusu sadja. Medtem ko je mašina mešala, sem v drugo posodo presejala 160 g gladke moke in dodala 70 g mletih/nasekljanih mandeljnov. Maslu in sladkorju sem postopoma primešala tri jajca in mešalnik pustila prižgan, dokler se sladkor ni v celoti raztopil. Nato sem s kuhalnico počasi umešala suhe sestavine. Dobila sem precej gosto zmes, ki sem jo previdno in enakomerno porazdelila po mozaičnem sadju. Zapreš v pečico na 180° za približno pol ure (manjši pekač = pečeš dlje), da zlato porumeni, in nato še vročo obrneš na večji servirni krožnik/pladenj. Odstraniš pekač in papir za peko ter počakaš, da se ohladi. Ali pa tudi ne. Ker diši res slastno.
 Postreženo s kozarcem mleka in sveže utrgano gladiolo.

Dodaj odgovor