Prva kuharska knjiga …

… v katero se zatečem po določen recept, ki ga v danem trenutku iščem ali potrebujem, je www.bormasinazapunce.si, hehe. Predvsem zato, ker ji najbolj zaupam. Preverjeni recepti so nekaj, česar v določenih zbirah, pa četudi izidejo pod pokroviteljstvom še tako uveljavljene založniške hiše, ne moremo jemati povsem za samoumevno. Da o raznih revijah niti ne govorim. Ko sem ugotovila, da v reviji Dober tek večina receptov niti ni avtorskih in preverjenih, ampak preprosto izbranih iz nekaj kuharskih zbirk, sem po hitrem postopku preklicala naročnino. Saj ne rečem, revija Dober tek še vedno prinaša veliko informacij in avtorskih prispevkov s področja kulinarike, ampak preverjeni recepti so pri meni tisto, kar šteje. (Zato imam tudi tako rada prilogo Nedela Odprta kuhinja.) Pa da ne bo sedaj zvenelo, kot da ne zaupam nobenim kuharskih knjigam ali publikacijam – tiste knjige, katere avtor je jasno in glasno izpostavljen, z veseljem prebiram in po njih tudi kuham. 

Tako. Sedaj pa k zgodbi o tem, kako sem danes zjutraj ugotovila, da se v moji najljubši kuharski knjigi (khm khm www.bormasinazapunce.si khm khm) ne nahaja recept za čisto navadne mafine.

IMG_20150501_074749

Kar takoj na začetku se oproščam za eno samo fotografijo, ampak mafini so pač mafini. Poleg tega je vreme na tole današnje jutro zelo … turobno. Torej niti približno nimam pogojev za potencialno lepe fotografije. (Pozabimo na to, da za fotografiranje itak nimam talenta in nikakršnega smisla.)

Mafine po sledečem receptu delam že toliko časa, da znam recept na pamet. Kar se tiče priprave, tole niso tisti klasični mafini, kjer preprosto zmešaš suhe in mokre sestavine, ampak je priprava bolj podobna biskvitu. Ampak meni so všeč taki malce bolj puhasti in tudi vsem ostalim jedcem kakšen mafin po tem receptu ni ostal v rokah in nepojeden. 

Receptura je preprosta, sestavine take, da so skoraj vedno vse doma na voljo, tako da je tole resnično primerna poslastica za takrat, ko bi nekaj dobrega hitro! 

Dve jajci stepamo s 150 g sladkorja, dokler zmes ne postane puhasta, svetlo rumena in vsaj trikrat naraste. Nato dodamo 6 žlic olja, kakšno žličko ali dve vanilijevega ekstrakta, še žličko domačega limonovega sladkorja ter približno 1 dl mleka. Za začetek bo toliko mleka dovolj, nekaj ga bomo dodali še na koncu, če bo masa pregosta. V drugi posodi presejemo 250 g moke in 1 zavitek pecilnega praška. Vse skupaj vsujemo k mokrim sestavinam, dobro premešamo, da se znebimo grudic, ter po potrebi dodamo še nekaj mleka. Jaz imam rada, da je masa srednje tekoča – mafini tako niso preveč zbiti, ampak pridejo bolj rahli in sočni. Dvakrat jih boste spekli, pa boste že točno vedeli, kakšno količino tekočine potrebujete. Potem pa še dodatki: lahko so orehi, čokolada, suho sadje, sveže sadje, bomboni, karkoli vam pade na pamet. Pomembno je le, da je teh dodatkov za približno 200 gramov. Jaz sem danes dala 100 gramov zamrznjenih malin, 50 gramov bele in 50 g temne čokolade. Malo sem pospravljala omare, ja, hehe. Vse dobro premešamo, nadevamo modelčke (meni najljubši pa so silikonski modelčki) in mafine pečemo nekje 22 – 25 minut na 180°C, na ventilaciji. 

In to je vsa umetnost. Mafini. 

Dodaj odgovor