Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme.

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne … Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu “smokey eyes”. Kaj za vraga?!

Sama sebi grem s tem početjem strašansko na živce. Ne vem, preprosto nisem tip človeka, ki bi zjutraj porabil pol ure, da si nanese trinajst plasti ličil na obraz. Moja prva misel, ko se zbudim, je vsak dan ta, da moram najprej ven peljati Pesjanko, ko pridem nazaj, sem pa že lačna. Saj ne rečem, je že lepo in prav, če smo urejeni, ampak kaj se je zgodilo samo z maskaro in črto nad očmi? In ne mi rečt, da je tole normalno. Ker ni. (Vsaj meni se tako zdi.) Pa dobro, konec koncev mora vsak delati za svojo samozavest in dobro počutje in če dekleta z YouTuba potrebujejo 2-urne vsakodnevne rituale, da gredo lahko z dvignjeno glavo po cesti … pa naj jih imajo. (And I will continue to feel sorry for them. Moving on.)

Nedavno sem prenehala s službovanjem in ker se je v duhu našega zadnjega tematskega sklopa v mojem hladilniku kot posledica izdelave sladoleda pojavila večja količina beljakov, sem se odločila za Torto Pavlovo, kot poslovilno poslastico na delovnem mestu. Ana Pavlova – saj vsi vemo, ruska balerina, ki se je tako zasidrala v srce nekemu slaščičarju, da je po njej ustvaril to sladico. Kdo točno, se menda še danes ne ve, ker se Avstralci in Novozelandci prepirajo, kdo jo je v resnici ustvaril.

Po sami sestavi tale torta res ni nikakršen baubau. Je pa super kombinacija in zato je tudi tako slastna in zaželjena in občudovana. Še najhuje, s čimer se je treba spopasti, je meringue oziroma podloga iz stepenih beljakov. Najprej si pripravite pekač s peki papirjem, na katerega narišete s svinčnikom krog s premerom 20 cm. Potem peki papir obrnite naokoli, tako da bo stran, porisana s svinčnikom, obrnjena navzdol. Naslednji korak je stepanje beljakov. Super je, če to delate v starejšem bratu bormašine za punce, torej v stoječem mešalniku. Seveda pa bo tudi ročni električni mešalec z metlicami za stepanje super. Stepate pet beljakov, da narastejo in pričenjajo dobivati trdnejšo strukturo. Med stepanjem dodajte ščepec soli in eno jedilno žlico belega kisa ali pa limoninega soka. Potem pa počasi med konstantnim stepanjem počasi vsipajte 200 gramov sladkorja. Res počasi. Ko se sladkor raztopi, z metlico vmešamo samo še pol jedilne žlice škroba in malo vanilijevega ekstrakta (po želji in če ga imate pri roki). Zmes lahko nadevate v dresirno vrečko (z velikim okroglim nastavkom), ali pa si pomagate z žlico in podlago razmažete po obodu, ki ste ga narisali na peki papir. Fino je, če ima ob straneh podlaga “rob”. Pečemo slabih 50 minut na 150°C. Nadevamo s 250 ml stepene sladke smetane (jaz je nisem nič sladkala), na vrh pa potresemo gozdne sadeže, maline, robide, jagode, kar je pri roki.
Takole. In ko jeste to sladico, si lahko predstavljate, da ste balerina in plešete po odru kot mali labod. Lep pozdrav.

3 comments

    • Tina says:

      Mene je pa najbolj presenetilo to, da je ta sladica Novozelandska/avstralska, ker glede na to, kako je popularna pri Američanih, ne bi nikoli uganila, da njihova pogruntavščina 🙂

Dodaj odgovor