Rekorderski maj.

Tole je naša četrta objava v maju. Kaj pa vem, življenje se dogaja, potem si človek rad vzame kakšno uro več v naravi in kakšno uro manj v kuhinji. Nič hudega. Jaz na take reči gledam kot na zavetje pred viharjem – ko bodo naše glave polne idej in bo na Bormašini spet veselo. In ja, kar nekaj projektov prihaja, tako da nikamor nam ne pobegnit.

Kaj se sicer dogaja? Mene je v teh dneh popolnoma povozil faks in vse obveznosti, ki so se mi nakopičile. Spet sem v tistem obdobju, ko si na list papirja naredim koledarček in na njem za vsak posamezen dan označim, katero seminarsko nalogo bom pisala in koliko moram napisat, hehe. Smešno, saj vem, ampak jaz nisem človek, ki bi se lahko usedel in bil sposoben napisati vseh zahtevanih 4000 besed v enem dnevu, tako da je razporejanje dela moj edini ključ do (relativnega) uspeha. Sploh pa je pred mano dolgo poletje, ko bo tudi še čas za kakšen stari greh, hehe.

No, za začetek je bormašince iz spomladanske utrujenosti predramil Mercator. Doletela sta nas kar dva izziva, jaz pa danes začenjam s tistim, ki je tesno povezan tudi z nogometom. Bliža se finale lige prvakov in sama sicer nisem noben strokovnjak, a nekaj malega sem kot pasivna gledalka vendarle ujela. In kaj je najlepša možna kombinacija s televizijo (nogomet gor ali dol)? Hrana, kaj pa drugega. 

1

Prigrizek za ob nogometu naj bi bil zdrav. Hm. Okej, potrudila sem se po svojih najboljših močeh. Vse, kar je sicer dobrega v Clubhouse sandwichu, sem zamenjala z bolj zdravimi sestavinami. Ampak najprej spoznajmo tega gospoda. To je, kakopak, ameriška pogruntavščina, njegovi začetki pa segajo v leto 1899, v tiskani obliki pa je bil omenjen v neki knjigi leta 1903. Točni izvori tega sendviča so pravzaprav nejasni, obstaja več teorij – najbolj razširjena ta, da naj bi ta sendvič bil izumljen v nekem golf klubu v Saragota Springs v New Yorku. Toliko na kratko.

Kaj potrebujemo? Za zdravo različico – polnozrnat toast, panceto ali slanino, piščančja prsa (salamo, ne taprava, hehe), zeleno solato, paradižnik in kremni sir. V originalu je kruh bel, kremni sir pa je majoneza. Saj načeloma ni nobene panike, ampak dobro. 

Potem se igramo puzzle. Toast popečemo. Za en sendvič bomo potrebovali tri kose – vse tri kose namažemo s kremnim sirom. Na prvo plast toasta položimo solato, paradižnik in eno rezino piščančjih prsi. Potem sledi drugi kos toasta. Nanj položimo popečeno panceto/slanino, paradižnik in še eno rezino piščančjih prsi. Zaključimo z zadnjim kosom toasta. Prerežemo na polovice ali četrtinke, zapičimo v sendvičke zobotrebce, kajti sicer je zadeva potencialno leteča, in opazujemo, kako se vsem povabljenim cedijo sline. (Sestavine lahko zložite tudi na kakršen koli drug način oz. kombinacijo.)

Kdo bo ob taki mamljivosti sploh še gledal nogomet, ha? Pa dober tek.

2

Dodaj odgovor