Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Cimetov sladoled pa je druga pjesma. Tu nastopijo spomini na vroča poletja, ko smo celo taborjenje čakali izlet na Bled. V Ribnem pri Bledu sem preživela veliko zaporednih poletij, in vsako leto smo šli vsaj enkrat tudi na Bled. In obvezno na The Jagode s cimetovim sladoledom. Tu je skritih miljaužent taborniških spominov, ki mi orosijo oko, od osnovnošolskih vragolij, srednješolskih ljubezni, prijateljev, znancev, mojih ‘tamalih’, ki jih ni malo (hooj, če tole berete o/), trenutkov, izkušenj, besed, pesmi, sanj, pogledov, objemov, nasmehov, vonja, neprespanih noči, vseh prehojenih poti, vsako drevo, vsak šotor, dogodivščin za vnuke … Vse. In to naredi en cimetov sladoled, ki ima ob sebi narezanih nekaj jagod. In če me kadarkoli vprašate, kateri sladoled je moj najljubši – no, ni treba spraševat. Zdaj vedo vsi.

In, ker kar naprej pa vseeno ne morem na Bledu viset, je bilo treba nekaj ukreniti. Ne bom o tem, da je bil plan že dolgo tega ponaredit to božanskost od sladoleda, ne bom niti o tem, da sem kupila par kuharskih knjig samo zato, ker imajo nekje, pa četudi čisto na malo, med opombami, zapisano eno variacijo sladoleda. Bom pa o tem, da je končno prišel čas, ko mi za ta sladoled ni bilo treba na Bled, ampak samo 23 minut s kolesom od trenutnega bivališča: do Ane.

Zamrzovalnik je pri nas fuč, torej sem zagnala paniko, ker, kaj pa naj naredim za #ledeno, če pa ne morem ničesar zamrznit? Ana, Rešiteljica je njeno srednje ime, se je ponudila, da mi podari svoj čas in mi pri tem pomaga. Tako sva skupaj ustvarjali dva dopoldneva. Brez panike, vi boste po teh receptih gotovi precej prej, midve samo dobro obvladava zapolnjevanje dneva s pomembnimi rečmi, kot je delovni sprehod na Šmarno goro in usklajevanje želj, receptov, iskanje žlice za sladoled po vseh bližnjih trgovinah, odločanje o tem, kakšne piškote vzeti med vsemi na dolgi polici, dokumentiranje postopka priprave vseh današnjih specialitet, pa še kaj sva počeli. Vse to, da vam lahko podava iskrene, točne, odlične recepte za doma narejeni sladki kornet, dve različici cimetovega sladoleda in karamelni preliv.

Ker greš ponavadi na sladoled s kornetom, ki vključuje potem še sprehod po mestu, sedenje ob vodi, ali pa od sreče kar obsediš na najbljižji klopci, sva si rekli, tudi kornet bi bilo fino naredit. Seveda, Ana je prevzela nadzor nad strjevanjem sladoleda in občudovanjem svojega novega strojčka, meni ni preostalo drugega, da se vržem v tono receptov za sladki kornet in iz vsega izluščim najbolj enostavnega in hitrega. Našla sem jih par, ki so veleli hlajenje mase čez noč, nekaj jih je vsebovalo čez 10 sestavin, tegale, ki vam ga bom zaupala, pa sem našla tu, in je mrbit tanajbolj simpl. Je pa tradicionalno ameriško pocukran na deseto potenco, tako da sem dala kar precej manj sladkorja, pa je bil še zmeraj sladek bolj kot je sladek slovenski sladek kornet. Sladek, v glavnem.

Za 4-6 kornetov sem vzela:

  • 3 jajca
  • četrt skodelice sladkorja
  • ena skodelica moke
  • 2 JŽ sončničnega olja

Jajca in sladkor penasto vmešamo z metlico – kar pogumno na roke, nič vlečt bor mašine iz predala, in ko nastane lepa penasta masa, dodamo najprej olje, še malo vmešamo in vsujemo še skodelico moke. Premešamo v enotno maso, poskrbimo, da ni grudic, in zaženemo pekač za toaste.

Najprej sem si rekla, itak je teflon, se ne bo prijemalo. Potem se je, pa sem vsakič namazala plošči z maslom. Potem je šlo gladko dalje. Priporočam, da za en kornet v pekač kanete dve polni žlici mase. Testo je gosto in se ne vliva. Sama sem potem, ko sem kanila dve žlici na pekač, še malo razmazala maso po površini, da sem dobila lep krog. Potem zaprete toaster in čakate.

Čakate. In ko dočakate, odprete in voila, hitro vzamete s plošče, zvijete v stožec (ameriška navodila so ukazala uporabo stožca, jaz ga nisem imela in sem v čisti servieti držala pol minute zvit krog. Hitro se strdi, tako da ni panike za držati, je pa panika, če ne delaš hitro.)

Poskusila sem narediti razne variacije dodatkov za sladoled, spirale, mini palčke, igračkanje torej. Med drugim tudi tole luštno posodico tako, da sem pečeno testo položila v malo večjo skodelico, z dnom steklenega kozarca pritisnila navzdol in nastala je prav fina ‘sklečka’, bi rekli pri nas doma.

Potem je treba počakati, da se popolnoma ohladijo, nakar priporočam, da jih pospravite v vrečko, zaprto posodo ali nekam, kjer se ne bodo navlažili. Ker, saj veste, kornet ni pravi, če ne pohrusta v ustih.

 Korneti so pripravljeni, zdaj pa težko pričakovani sladoled, ki ga je spodaj v detajle opisala za vas Ana:)

Bernarda je omenila, da sva pripravili dve različici cimetovega sladoleda. Kar brez skrbi, v resnici gre za eno osnovo, druga različica pa je osnova z dodanimi piškoti. Torej, kako sva cimetov sladoled pripravili …

V posodi sva zmešali 500 ml sladke smetane, 200 ml mleka, 50 g sladkorja in eno veliko žlico cimeta v prahu (naj bo poravnana, ne zvrhana), jo postavili na ogenj in tekočino zavreli. Med gretjem smetanovo-mlečne mešanice sva v stekleni posodi zmešali 6 rumenjakov in 50 g sladkorja. Posodo sva položili nad soparo, vendar sva pazili, da voda v spodnji posodi ni zavrela. Rumenjake sva s sladkorjem mešali, dokler nisva dobili penaste in svetlejše mase.

Nato sva, kot naju je Tina v prvi sladoledni objavi poučila, temperirali rumenjake. Torej sva rumenjakom počasi dodajali smetanovo-mlečno zmes in ves čas mešali. Ko sva vse skupaj zmešali v eno sladoledno osnovo, sva to osnovo postavili nazaj na srednjo temperaturo in zmes mešali še nekaj minut, da je postala gostejša, vendar sva pazili, da zmes ni zavrela. Izključili sva ploščo, odstranili posodo in zmes skozi fino cedilo precedili.

Zmes sva postavili na stran, da se je sladoledna osnova ohladila na sobno temperaturo in jo pokrili s prozorno folijo. Ko je bila osnova dovolj ohlajena, sva jo za nekaj ur postavili še v hladilnik, da se je dodobra ohladila. Sledilo je ohlajanje v strojčku za pripravo sladoleda, ki je bil, mimogrede, moj nakup letošnjega poletja. Seveda, tudi brez strojčka gre, sledite Nininim navodilom. Ko je strojček opravil svoje, sva sladoled prelili v dve posodici. V drugo sva vmešali na sladkorju popečene piškote (v nadaljevanju zapišem postopek priprave) in tako dobili drugo različico cimetovega sladoleda. Posodici sva pokrili in čez noč postavili v zamrzovalnik (pravijo, da je dovolj že nekaj ur). Naslednji dan so sledile priprave na fotošuting in šele po 250 posnetih fotografijah sva sladoled tudi zmazali. 😉

 

Kot sva napisali zgoraj, sva eni posodi s cimetovim sladoledom dodali še drobtine, drugi del osnovnega sladoleda pa sva kasneje prelili s karamelo:
Popečene piškotne drobtine sva pripravili tako, da sva nadrobili 5 cimetovih piškotov (Spekulaas) na manjše koščke in jih skupaj s 4 žlicami sladkorja v prahu v nizki posodi na nizkem ognju popekli oziroma počakali, da se sladkor stopi in vse skupaj nekajkrat dobro premešali. Nekaj piškotnih drobtin sva vmešali že v sladoled, preden sva ga postavili v skrinjo (če nimate strojčka, jih sladoledu primešajte po tem, ko se bo ta že nekoliko strdil, vendar dovolj, da ga lahko še dobro premešate). S preostalimi drobtinami sva dekorirali sladoled pred serviranjem (no, ja, preden sva ga zmazali). Drobtine v sladoledu so se nekoliko zmehčale, medtem ko so potresene prav prijetno hrustale med zobmi.

Namesto piškotnih drobtin, ali poleg njih, lahko pripravite tudi karamelni preliv. Ta se poda tudi k drugim okusom sladoleda in drugim sladicam. Sama sem ga pripravila nekoliko več, vsekakor ga je veliko preveč samo za preliv za sladoled. (Razen, če ga pojeste zares veliko, kar ni nič narobe, me tudi obožujemo sladoled. Če še ni bilo dovolj jasno.)

Posodo sem postavila na srednji ogenj in v njej stopila 200 g sladkorja, da sem dobila rjavkasto tekočino. Ne pozabite mešati. 😉 Temperaturo plošče sem malce znižala in karameliziranemu sladkorju dodala 90 g masla narezanega na kocke. Ne se ustrašiti, zmes bo začela divje brbotati, vi samo mešajte naprej in pazite, da se ne opečete. Maslo sem dodobra zmešala s sladkorjem in dodala 120 ml sladke smetane, ki bo prav tako povzročila hudo brbotanje zmesi. Tudi smetano sem dobro primešala in ko sem dobila homogeno zmes, sem jo odstavila s plošče. Dodala sem še zravnano malo žličko soli in ponovno dobro premešala. Karamelni preliv sem prelila v steklen lonček in ga pustila, da se ohladi. Ohlajenega sem shranila v hladilnik, kjer, pravijo, lahko ostane kakšen teden ali dva. Pred uporabo, torej preden sem karamelni preliv prelila čez sladoled, sem ga na srednji temperaturi na hitro segrela, da je postal malce bolj tekoč.

Ob vsem hitenju in balansiranju med ‘pohiti, topi se sladoled’ in ‘samo še zadnjo fotografijo naredim, ta bo top’ je vsaka zvrhana žlica tega sladoleda poplačala trud, ki sva ga vložili. Meni je še enkrat pričaral zgoraj opevano pravljico, Ana pa je, kot se za veliko poznavalko sladoleda, dala strogo oceno. Po njenih kriterijih je bojda odličen in vse kaže, da ga bo treba  še narediti. Misija je torej uspela.
Hrana vsakemu verjetno pomeni nekaj drugega. Meni prikliče spomine, včasih me že sam vonj spomni na ljudi, na dogodke in davno preživele trenutke. Včasih se še leta kasneje spomnim okusa jedi, pa čeprav se ne spomnim, kdaj sem ga nazadnje okusila. Ampak ravno v tem je čar. Da orosi oko in prikliče na videz izgubljene spomine.
Katera jed pa vas popelje v preteklost in vam povrne najljubše trenutke in ljudi?

One comment

Dodaj odgovor