Okus po Oslu in limonah

Prejšnji teden sem bila 5 dni v Oslu. Sprva se mi mesto ni zdelo nič posebnega. Veliko, z obilico novih in starih stavb. Nekaj znamenitosti in to je to. Lepo, a zares nič kaj ekstra. Dežela, kar sem je uspela videti iz avtobusa na poti iz letališča, me je bolj navdušila. Drugačna arhitektura, tipične hiše, ki so si bile zelo podobne med sabo. Zanimive fasade obdane z lesom in polepšane s kosi lesa v drugi barvi (ki najbrž ne služijo samo kot ‘modni’ dodatek, ampak imajo neko drugo funkcijo, ki je ne poznam). Prve dva, tri dni smo imeli precej kislo vreme, muhasto aprilsko, zato je bilo tudi moje vzdušje nekoliko temačno, sivo. Sploh, ker sem bila z mislimi še nekoliko doma, pri selitvi in drugih obveznostih, ki so me čakale doma.

Kljub vsemu, sem se imela v Oslu super. Službeni del dneva sem preživela s sodelavci in partnerji po različnih institucijah, organizacijah in aktivnostih, ki so mi širile obzorja in mi še dodatno odpirale pogled na nekatere tematike. Hkrati pa sem se uspela povezati tudi s sodelavci. Trenutno smo štirje tisti, ki večino časa delamo, in smo bili na Norveškem vsi skupaj, tako da smo uspeli prosti čas porabiti za neke vrste team-building. Predvsem smo pešačili po mestu, ga spoznavali in se bolje spoznavali tudi med sabo.

Sprva se mi je zdelo, da mesta ne čutim najbolje. Počutila sem se dobro, ampak nisem dobila nekih zelo jasnih povratnih informacij ljudi v njem. Dlje kot sem bila gor, več ljudi kot sem spoznala in predvsem, ko sem dala celotno sliko v kontekst, mi je postalo jasno. V mestu sem bila sproščena, prosta, nihče se ni vtikal vame, me preganjal, bil nestrpen ali kaj podobnega. Bila sem tam in sem bila sprejeta. Brez posebnih ceremonij. Predvsem sem vzljubila dve stvari. Opazila sem, da Norvežani med govorom velikokrat uporabljajo ‘m’ ali ‘mhm’, kot potrditev, tako kot mi, velikokrat pa je ta ‘m’ kot neka potrditev, da je končal, s tem kar je imel povedati in se s tem strinjam. Kot neka pritrditev samemu sebi. Simpatično. Druga stvar, ki mi je bila res všeč in mislim, da izraža nekaj več, pa je bilo obnašanje udeležencev v prometu. Vsi so bili spoštljivi, prijazni in brez neke živčnosti. Ljudje so prečkali cesto tudi pri rdeči luči, vendar so to storili, ko ni bilo avtomobilov. Če smo zmedeni turisti vseeno prepočasi prečkali rdečo luč, so vozniki upočasnili in nas spustili čez. Brez hupanja, jeze ali kričanja. Tudi taksisti. Kakšen mir in pozitiva, skrb za druge. Prijetno. Pomirjujoče. Kljub temu, da se mi je zdelo, da se ne vtikajo v druge, pa jih spoštujejo in skrbijo za skupnost. No, zdaj že širim in to je bil seveda moj 5-dnevni vtis, ampak me je obisk pomiril in mi razširil obzorja. Ne glede na nižje temperature in dež, mi je bil Oslo prijeten oddih od živčne Ljubljane. Tudi zaradi obveznosti, ki me tu čakajo.

Med njimi tudi zapis recepta za sladico, ki sem jo pripravila za piknik v Tivoliju, ki smo ga imele bormašince. Recept sem si izbrala, ker je preprost in z mislijo na vse tiste, ki radi kampiramo in bi se tudi na dopustu radi posladkali s torto, a je ne moremo speči v pečici. Danes za vas, limonina torta v ponvi.

Preprosto, skoraj kot da bi pekli šmrn, samo da zadeve na koncu ne razrežemo na manjše koščke, ampak pustimo v enem delu. V posodi sem penasto zmešala 3 jajca in 100 g sladkorja. Primešala sem lupino 1 limone, 200 g skute, 70 ml mleka in 50 ml rastlinskega olja. Na koncu sem v maso presejala še 260 g moke z 1 pecilnim praškom in maso gladko zmešala. S kokosovim maslom (lahko uporabite kakšno koli drugo maščobo) sem namastila ponev, temperaturo znižala na srednjo do nizko in v ponev zlila maso.

006

Pokrila sem pokrovko in šla za 20-30 minut brati knjigo. Potem sem malo žonglirala in biskvit s pomočjo pokrovke in krožnika obrnila na drugo stran, kjer sem ga pekla še 5-10 minut.

 

016

Biskvit sem dala na krožnik in ga zapakirala za na piknik. 

018

Po tem, ko sem obrnila biskvit na drugo stran in čakala, da se do konca speče, sem pripravila še limonino kremo. Podobno sem jo pripravila kot vanilijevo kremo, s katero navadno polnimo princeske. 2 rumenjaka sem penasto vmešala s 50 g sladkorja. Primešala sem še 20 g moke in lupino ene limone. Na štedilniku sem segrela 3 dl mleka. Po žličkah in med mešanjem sem mleko dodala rumenjakom, nato pa vse skupaj nazaj v posodo, kjer sem kuhala, da se je krema zgostila. Zapakirala sem jo v plastično posodico in dodala v košaro (no, zares je bila vrečka, košara zveni bolj poetično) za k biskvitu.

IMG_6326

Da biskvit ni bil preveč pust, sem ga na pikniku posula še s sladkorjem v prahu (prej bi se mi stopil, saj sem pekla tik pred zdajci). S kremo nisem komplicirala, dodala sem jo na krožnik poleg koščka torte. Osvežilno, preprosto in okusno.

Processed with VSCOcam with f2 preset

Boš košček?

Limonina torta v ponvi
biskvit
  1. 3 jajca
  2. 100 g sladkorja
  3. lupina 1 limone
  4. 200 g skute
  5. 70 ml mleka
  6. 50 ml rastlinskega olja
  7. 260 g moke
  8. 1 pecilni prašek
  9. maščoba za ponev
  10. sladkor v prahu za posip
krema
  1. 2 rumenjaka
  2. 50 g sladkorja
  3. lupina 1 limone
  4. 20 g moke
  5. 3 dl mleka
postopek
  1. V posodi penasto zmešamo jajca in sladkor. Primešamo limonino lupino, skuto, mleko in olje. Na koncu v maso presejemo še moko s pecilnim praškom in maso gladko zmešamo. Namastimo ponev, vanjo zlijemo maso in pečemo pokrito 20-30 minut na srednje nizki temperaturi. Biskvit obrnemo in pečemo na drugi strani še 5-10 minut. Ko se shladi posujemo s sladkorjem v prahu.
  2. Penasto zmešamo rumenjaka in sladkor. Primešamo moko in limonino lupino. Segrejemo mleko in ga počasi primešamo rumenjakom, nato pa maso na srednjem ognju kuhamo, da se zgosti. Kremo serviramo poleg koščka torte.
Prirejeno po Giallo Zafferano
Adapted from Giallo Zafferano
Bor mašina za punce http://bormasinazapunce.si/

Dodaj odgovor