Nosečnost za telebane, prvič: prolog.

Dolgo časa sem razmišljala, če sem v situaciji, v kateri sem se znašla (no, roko na srce sem/smo v njej že kar nekaj časa), zrela za to, da odprem nov blog. Dejstvo je, da se zadnje čase zgodovina mojega brskalnika polni s pojmi in izrazi, ki nekako ne gredo najbolj z roko v roki s kulinariko. Še večje (in bolj pomembno) dejstvo pa je to, da bi se me Sanja najverjetneje prijateljsko popolnoma odpovedala, če bi ji nekega dne smrtno resno oznanila: “Ti, veš kaj, nosečniški oziroma materinski blog bom začela pisat.” (Že pri tistih SMS-ih, ko sem jo provocirala z nosečniško fotografijo in idejami v smislu ‘lahko nas fotkaš v vinogradu, med trgatvijo, Denis bo imel brento na ramah, jaz pa v njej s trebuhom, ovita samo v ruto!‘ sem se sprehajala hudo po robu. In vse je bila samo šala, resno, prisežem!) Huje bi bilo lahko samo še, če bi ji rekla, da bom začela snemat videe o mejkapu in jih objavljati na Youtube. 

Potreben je bil torej kompromis in po ekspresnem premisleku ga res ni bilo težko skleniti: Bor mašina bo obogatena s pripovedkami o prihodu novega člana/članice, za povsem samostojen in kolikor toliko kredibilen nosečniški/materinski blog pa itak kljub šestim letom, preživetim na FDV-ju, še vedno ne znam dovolj dobro mešati megle (ali pa samo dreka). Upam, da tisti, ki Bor mašino spremljate predvsem zaradi receptov, ne boste preveč razočarani, ampak dejstvo je, da je to življenje. Še večje (in bolj pomembno) dejstvo pa je tudi to (again), da recepti ne gredo nikamor, samo obogateni bodo s kakšno nosečniško prigodo. 

Do novembra, ko bo Bor mašina postala šest-članska zasedba, je sicer še kar nekaj časa, zato naj bo za danes dovolj. Prihodnjič se lotim pripovedovanja malce bolj sistematizirano, obljubim. No, in če imamo eni na poti otroke, se drugi množično poročajo. Letos je bilo, kar se porok tiče, zame kar plodno leto – par dni nazaj se je odvila še tretja letošnja poroka, na katero sem bila vabljena in tudi sama sem prispevala k pogostitivi v obliki slanih rogljičkov s šunko in sirom

1

Recept sem našla na Kulinariki in v resnici ga nisem čisto nič spreminjala – ker je tak, kot je, POPOLN! Res, lepšega in mehkejšega kvašenega testa moje roke niso še nikoli otipale. Tole bo od sedaj naprej vsekakor go-to recept za vse kvašene poslastice, ki zahtevajo malce bolj bogato testo. Krasno in voljno testo sicer nastane ob res dolgem gnetenju – super je, če imate stoječi mešalnik, ki je dovolj močan za take podvige. Potem se gluten res lepo razvije in je to to, kar hočemo.

Jaz sem si pripravila tri posode:

  1. V prvo damo 1 kilogram moke in ji primešamo eno žlico soli
  2. V drugo damo 3 dl toplega mleka, eno žlico sladkorja in eno kocko nadrobljenega kvasa. Premešamo. 
  3. V tretji posodi segrejemo 2 dl mleka in v njem raztopimo 250 gramov masla ali margarine

Počakamo, da kvas vzhaja, nato ga prilijemo k moki. Dodamo še tekočino iz tretje posode in vse skupaj dobro pregnetemo, bodisi na roke, bodisi z mešalcem. Ko testo gnetemo vsaj 5 minut, je stvar zaključena. Razdelimo ga na 8 enakih delov, oblikujemo hlebčke in jih položimo na kuhinjski pult ter pokrijemo s plastično folijo ali čisto krpo. Vzhajamo jih dobre pol ure, lahko tudi več, dokler se v velikosti hlebčki najmanj ne podvojijo. Nato vsak hlebček razvaljamo v krog premera cca. 30 cm. Razvaljano testo prerežemo na 8 delov, tako da dobimo 8 trikotnikov. Na širši del vsakega trikotnika položimo malo šunke in naribanega sira, lahko tudi kakšno zelenjavo, lahko dodate žličko zeliščnega pesta ali kakršnega koli drugega nadeva po vaši želji. Pri siru je fino, da je bolj trde narave – sicer se med peko kar konkretno stopi in rade volje začne uhajat ven iz rogljičkov. Nadevane kose testa trdno zvijemo v rogljičke, jih polagamo na pekač, obložen s papirjem za peko in vsakega še premažemo s stepenim jajcem in posujemo s poljubnimi semeni (mak, laneno seme, sezam). Pečemo jih dobrih 10 min na 180°C oz. dokler niso lepo zjato-rjavi po vrhu ter omamno dišijo. 

Dodaj odgovor