Nosečnost za telebane, drugič: reakcije.

Prva stvar, s katero se kot inkubator na dveh nogah soočiš, so vsekakor reakcije ljudi okoli tebe, ko jim poveš, kaj se dogaja. Oziroma okoli naju, no. V ta aktivni proces deljenja vesele novice naokoli med bližnje, sta namreč po vseh pravilih vključena dva, včasih pa tudi trije (v mojem primeru moja mami). Dejstvo je, da je mama ena sama, če pa ta ena sama mama živi še v isti hiši kot ti, potem je njej res težko novico takih razsežnosti skrivati tiste preklemanske tri mesece. Pa če je že pri mojem bratu morala “čakati” tri mesece, naj bo pa vsaj pri meni vključena v dogajanje že od samega začetka. Nobene tragike ne vidim v tem, vsa ta skrivnostnost, povezana s celotno nosečnostjo (spol otroka, imena otroka itd.), je pa tako ali drugače poglavje zase.

Torej. Odkar vse nosečnice, tiste malo starejše in tudi tiste še povsem mlade, ginekologi tako radi napotijo na samoplačniški pregled nuhalne svetline (to je temeljni presejalni test za odkrivanje kromosomskih in drugih nepravilnosti – predvsem je tu na tapeti vprašanje Downovega sindroma ipd.), ta pregled predstavlja nekakšen mejnik v prvem tromesečju. Prvo tromesečje je namreč sila turbolenten čas – dovolj zgovoren je že podatek, da se približno 10 % nosečnosti v prvih treh mesecih konča s spontanim splavom. V resnici to niti ni tako majhen odstotek. (Bolje, da vam ne povem, koliko nosečnosti se konča, preden ženska sploh ve, da je noseča. Veliiiiiiiiko.) Veselje, ko se prebiješ skozi te problematične tedne, pa ko še na nuhalni svetlini ginekolog/inja potrdi, da vse štima (čeprav je to samo test verjetnosti, ki nikakor ni edini zanesljivi rezultat), je torej nepopisno. Zame, kot osebo, ki res težko karkoli zadrži zase (v osnovni šoli so VSI vedeli, kdaj sem prvič dobila menstruacijo, ja!), pa še toliko večje. 

Vse lepo in prav. Sem si pa vseeno privoščila en mali “kiks”. Mislim, vi si sploh ne morete misliti (razen, če ste že bili noseči), kako naporni so prvi trije meseci. Slabo ti je (če ti je res, ali pa če je samo placebo, pa saj v resnici je vseeno), v posteljo se zvrneš že tam nekje med šesto in sedmo uro popoldne (!!!), od hrane ti ne paše nič kaj pametnega, razen slastne kvašene zadeve (rogljički, sirove štručke, dolenjski pičiči *nastavi lavor pod usta in ujame 254 litrov sline*), kavbojke so že malce neprijetne, … Jaz se res nisem mogla upreti in sem tam nekje v devetem tednu nosečnosti veselo novico razkrila naši Ani. In potem se je malce lažje dihalo, hehe. 

No, in zdaj lahko končno preidem na bistvo tega zapisa. Po nuhalni svetlini se je začelo. Najprej sta izvedela Sanja in njen gospod in še dobro, da v prvih treh mesecih trebuh ne zraste občutneje, ker sem morala njuni čeljusti pobirat z globine 3726181 m pod morjem. Za njuno reakcijo mi bo do konca življenja žal, da je nisem na skrivaj posnela, ker zgroženost na njunih obrazih je podoba, ki bi morala biti naslikana v SSKJ-ju pod geslom “groza”. Mojemu bratu (in družini) sem novico “podarila” na praznovanju njegove 40-letnice. V resnici je še kar dobro izpadlo. Tašča, tast in bodoča teta so novico izvedeli med nedeljskim kosilom. Ostali prijatelji so se že nekako zvrstili in na koncu mi je vso to oznanjanje že tako presedalo, da je Dejan izvedel čisto mimogrede, ko je pobral bodočega očeta na poti na fantovščino: “Fino se imejte pa prosim ne mi Denisa ubit na zipline-u, novembra bo postal oče.” Nisem sigurna, če je že pokopal zamero.

Če potegnem črto – kolikor se trenutka, ko boš lahko razkril veselo novico, veseliš, toliko v resnici tudi hitro postane naporno. Še najhuje od vsega so reakcije v smislu “Za Tino si pa res nismo mislili, da sploh hoče otroke!” Ja, no, oprostite, če tega, kdaj kje kako zakaj s kom želim imeti otroke, nisem obešala na veliki zvon. Konec koncev vedno obstaja dejstvo, da mogoče pa ne bo uspelo, in veliko raje sem o celotni zadevi tiho, kot pa da leta in leta sanjam o otrocih, potem moram pa pojasnjevati še to, zakaj jih ni. No, po drugi strani moram pa sedaj pojasnjevati da ja, si želim otrok in da je tole dete v meni popolnoma zaželjeno. Ah. Gremo raje na paradižnikovo juho

1

Eno veliko čebulo sesekljamo, prav tako sesekljamo 3 stroke česna. Vse skupaj prepražimo na olju, da postekleni in fino zadiši. Približno 900 gramov zrelih paradižnikov narežemo na kocke (če vas motijo luščine, paradižnike prej olupite – v vsak paradižnik z nožem zarežite križ, jih na hitro potopite v vrelo vodo in z lahkoto se bodo olupili). Paradižnik dodamo čebuli, nato vse skupaj zalijemo s slabim litrom zelenjavne jušne osnove. Dodamo še dve žlički sladke paprike, dva lovorjeva lista ter posolimo. Kuhamo, dokler ne zavre, nato kuhljamo še 10 minut. Nato juho zmiksamo s paličnim mešalnikom (prej odstranite lovorjev list). Gostoto uravnavamo s koruznim škrobom, ki ga razmešamo z vodo, dodamo juhi in kuhamo 5 minut. Dodamo tudi pločevinko belega fižola. Juho postrežemo, potresemo s sesekljanim peteršiljem in uživamo v okusu sonca. Dober tek!

Dodaj odgovor