Nosečnost za telebane, tretjič: spremembe.

Spremembe. 

Trenutno sedim na relativno trdi klopci v zdravstvenem domu za Bežigradom in čakam, da bo ura pol devetih, ko bom vpoklicana na drugi odvzem krvi za preverjanje nosečniške sladkorne bolezni. Potem bom morala čakati še eno uro na tretji odvzem krvi. Časa torej toliko, kot je mamljive ponudbe v pekarni čez cesto. In tako sedim in čakam in tuhtam, kaj za vraga sem mislila, ko sem pred enim mesecem v WordPressu shranila tale osnutek z naslovom spremembe. Povezati pojma nosečnost in spremembe in o tem kaj pametnega napisati, je absolutno preobširna naloga za nosečnico z blažjo obliko pregnancy brain sindroma.

Sprememb v nosečnosti je res ogromno. Nič ni tako, kot je bilo. Imamo dobre spremembe – izostanek menstruacije, na primer, kar je povsem blagodejni stranski učinek, ki za nekaj časa celo prav prijetno vpliva na denarnico (vse dokler se prvič ne sprehodimo v kakšno otroško trgovino), pa malce muhast apetit, ki včasih (ob redkih priložnostih) povzroči tudi to, da človek ne popade celega paketa lešnikovih napolitank, ampak raje poseže po hruški. No, ampak če potegnem črto, nosečnost vseeno prinese večji kupček fizičnih sprememb, ki prej negativno vplivajo na počutje. Celulit se mi je po stegnih razpasel kot čreda ovac po travniku pod Šmarno goro. Tisto nekaj malo mišičnega tkiva, ki se ga je prej skrivalo nekje pod salom in vsaj dajalo malce občutka, da športno le nisem čisto povsem za odstrel, je izginilo bog ve kam. Pogrešam lahkotnost, s katero sem si poprej lahko (SAMA!) zavezala čevlje. Še bolj pogrešam trenutke, ko sem lahko na kavču ležala na hrbtu in ob tem (v popolnem mirovanju!) ne bila zadihana. Si morete zamislit.

Cel kup enih sprememb, največja me pa v resnici sploh se ni doletela. Ta pride novembra. In če bom mišice že pridobila nazaj s kakšnih obiskom Šmarne gore, na spremembo, ki prihaja, se nekako ne znam sistematično pripraviti. V resnici se niti nočem. V resnici sploh ne vem, zakaj bi se mi bilo treba. Zaupam temu, da je to najbolj naravna sprememba, ki me lahko doleti in da bo vse okej.

So pa tudi slastne mesne kroglice z limetino omako le en klik stran.

1

S prijatelji se enkrat mesečno dobimo na večerji. Zasedba zajema tri pare in vsak mesec gostujemo pri drugem – gostitelj je zadolžen za glavno jed, druga dva para pripravita sladico in predjed. Nazadnje sva midva kot gostitelja pripravila Chili con carne, prejšnji mesec je bila za sladico limonina panakota, tokrat pa tele mesne kroglice za predjed. 

Nobene znanstvene fantastike: nasekljamo eno čebulo in dva stroka česna. Prepražimo na malo olivnega olja in počakamo par minut, da se ohladi. Nato v posodi zmešamo 500 g mletega mesa, prepraženo čebulo in česen, 2 žlici drobtin, eno žlico curryja v prahu, dodamo še 1 večje jajce ter nasekljan petešilj. Vse skupaj dobro premešamo, oblikujemo kroglice in jih slabih 10 minut pečemo v ponvi. Zraven na večje kocke narežemo še kruh in ga prav tako popečemo na olivnem olju in maščobi, ki ostane od kroglic, dokler ne dobijo hrustljave skorjice. Vse skupaj pomakamo v limetino omako: zmešamo samo 1 navaden polnomastni jogurt, sok in naribano lupinico ene limete in pljunek olivnega olja

To je vsa umetnost. 😉

(Recept adaptiran po tem.)

2

Dodaj odgovor