Nosečnost za telebane, petič: odločitve.

Odločitev o tem, ali sploh imeti otroka ali ne, je v resnici še posebej preprosta.

Najhujše pride potem, ko človek enkrat začne obiskovati šolo za starše. Prvih par mesecev nosečnosti je, roko na srce, precej enostavnih. Okej, res je, da sem ena izmed tistih srečnic, ki se ni spopadala z dolgotrajnimi slabostmi ali bruhanjem, predavanje na faksu sem morala prešpricati samo enkrat, ker se nisem uspela sestavit in spravit iz postelje. V resnici si do tretjega meseca itak vsa na trnih in čakaš prve preglede, drugo tromesečje potem že nekako mine, ker se ponavadi počutje v tem obdobju malce izboljša in živiš naprej povsem normalno, kot si prej. No, v tretjem tromesečju se pa začne. Počasi bo že treba kaj pripraviti, pa potem slišiš še kakšno zgodbo o tem, kako je pa katera rodila že tudi kakšen mesec prej, pa itak se ponavadi urejanje sobice in čakanje, da pride voziček, zavlečeta vsaj za par tednov, da sploh ne govorim o tem, da se je hudo težko uskladiti, kdaj bova imela čas za skočit v Ikeo in novomeško Qlandio (treba je slalomirati med delovnimi sobotami, trgatvami in praznovanji rojstnih dni), ker imava za porabit darilne bone. Ja. Zadnji udarec je pa potem še šola za starše. Pustimo ob strani ves časovni pritisk in neko notranjo željo, da imam en mesec pred PDP-jem (predvidenim datumom poroda) že več ali manj vse pripravljeno in potem samo še … čakam. Tukaj se potem začne saga z različnimi informacijami/mnenji.

Saj vsi vemo, da je splošno znana resnica ta, da ene same splošno znane resnice na svetu ni. S temi problemi se soočamo celo življenje. Katero fakulteto izbrati, da bo čez par let, ko diplomiramo, to področje še vedno zaposljivo? Katero pasjo hrano v trgovini kupiti, da Pesjanka ne bo imela driske? S katero barvo prepleskati stanovanje, da se je čez par let ne bomo naveličali? Tako nekako, saj veste, v katero smer pes taco moli. Skozi vse te življenjsko (ne)pomembne odločitve vsi dokaj relativno mirno plujemo. Če imate srečo, ste bolj “ah saj bo kar bo in bo v redu”, če pa ste svoje mame hči (kot sem jaz), pa take odločitve iz leta v leto težje sprejemate. Saj ne rečem, pri izbiri barve, s katero sva prepleskala eno steno v otroški sobi, sem bila precej suverena, ampak kar se pa ostale otroške opreme tiče, me je pa stvar konkretno povozila.

Fizioterapevtka je v šoli za starše rekla, da je najbolje, če je otrok čim več časa na tleh, na blazini, da se prosto giba, ima neomejeno gibanje in da zato odsvetuje tako imenovane otroške ležalnike. Okej, že lepo in prav, ampak od ene mamice sem slišala, da je pa tisti ležalnik, ki ni lupinica, super za na mizo ali pult, da je otrok blizu tebe in lahko celo kaj skuhaš ali postoriš v kuhinji. Pa smo pri dilemi številka 1. Potem malce razmišljam o tem, kaj bova z detetom cele dneve počela in jasno, da bova zunaj, kolikor se bo le dalo, na svežem zraku. Ampak cele dneve samo z vozičkom okoli hodit, hja, do Črnuč in nazaj, pa čez polje do Šentjakoba, pa čez eno drugo polje samo eno krog … ne vem, jaz bi šla tudi malo v kakšen hrib, pa Šmarna gora me mika, marca bi znalo biti že prav lepo, a ne bi bilo fino z nosilko (Boba ima tako krasne!) malo raziskovati še kaj drugega? Pa potem spet slišim od ene mamice, da čim otroku enkrat predstaviš čudovit svet nosilk, da potem se razvadi in noče biti več v vozičku, pa v gozdu so klopi pa … Dilema številka 2. Potem je tu še vprašanje, kakšno igralno podlogo kupit za na tla, elektronska varuška da ali ne, in tako naprej in tako naprej, izbire in možnosti so neskončne, odločitve pa časovno in finančno problematične. Roko na srce – ne morem si ravno privoščiti, da kupim vse dodatne pripomočke, ki bi si jih želela. Niti si jih ne morem izposoditi, da bi lahko stestirala, če otroku paše ali ne. 

Moj problem pri takih odločitvah je v resnici tak, da ne vem, komu verjeti in zaupati – strokovnemu mnenju in priporočilom ali dobrim nasvetom izkušenih mamic. V resnici je pa itak najbolje, da neham dramatizirat, se na koncu impulzivno odločim in situacijo, če se bo le-ta izkazala za problematično, rešujem, če in ko bo to potrebno. V resnici je pa to šele pljunek v morje. Kje so še vse druge pomembne odločitve glede cepljenja, vzgoje in drugih področij, ki so za otroka lahko veliko bolj pomembne (in bog-ne-daj usodne), kot pa to, ali bo svet spoznaval iz vozička ali pa iz nosilke. 

Pravila itak ni – vsak otrok je drugačen in če ena mama reče, da njen po tem, ko je bil v nosilki, ni hotel biti več v vozičku, to niti približno ni indikator tega, da bo tako tudi z mojim. Je pa vseeno težko iskati in izbirati najbolj optimalne možne splošne resnice na svetu. Še posebej, ker s temi odločitvami v resnici ne vplivaš nase, ampak na nekoga drugega. Odgovornost, pa to.  

Za konec pa še jabolčni drobljenec z angleško kremo

IMG_20150921_090421

Angleška krema (crème anglaise) je ena taka klasika, ki jo je fino obvladat. Tole je redkejška verzija kreme za kremšnite, ki je sicer v svetu slaščičarstva poznana pod izrazom crème pâtissière. V resnici gre za enak postopek priprave, različna je samo gostota, ki se uravnava z dodajanjem škroba ali moke. Osnovne sestavine pa so mleko, jajca, sladkor, vanilija. 

Hkrati smo tudi v sezoni jabolk. In to takih, ki padajo z jablan na tla, so delno že pokonzumirana s strani kakšnega črvička ali polža in so odlična zaposlitev med spremljanjem manj kvalitetnega televizijskega programa. Mamin jabolčni štrudelj je odličen, tole je pa nekaj super enostavnega za hitro sladico. Da malo zahrusta čez jabolka pride še Ninin drobljenec in to je vsa umetnost. 

Sestavine:

  • 3 rumenjaki
  • pol litra mleka
  • 50 gramov sladkorja
  • vanilijev strok
  • 2 čajni žlički koruznega škroba

 

  • 5 velikih jabolk
  • cimet

 

  • 60 gramov moke
  • 80 gramov masla
  • 80 gramov ovsenih kosmičev
  • 100 gramov sladkorja
  • ščep soli

Postopek:

Jabolka narežemo na krhlje, razporedimo na pekač (jaz uporabim keramičnega s premerom 32 cm) in potresemo s cimetom.

Za drobljenec zmešamo vse sestavine (maslo narežemo na manjše kocke) in ga nadrobimo preko jabolk. Pečemo približno 40 minut na 180°C, če drobljenec preveč potemni, ga proti koncu peke prekrijte z aluminijasto folijo.

Za angleško kremo v kozici zavremo mleko, ki smo mu dodali semena vanilije enega stroka (ter tudi preostanek stroka). Med tem v ločeni posodi stepemo 3 rumenjake, sladkor in škrob. Ko mleko zavre, najprej odstranimo vanilijev strok, nato pa eno zajemalko mleka med stalnim mešanjem prilijemo k rumenjakom (ta postopek se imenuje temperiranje rumenjakov). Temperirano zmes prilijemo nazaj k preostalemu mleku v kozici in na nižji temperaturi med stalnim mešanjem kuhamo približno 3 minute.

Pozorni bodite na to, da vam zmes ne zavre, saj bodo rumenjaki sicer zakrknili med kuhanjem. Za vsak slučaj lahko kremo pred serviranjem precedite, da na cedilu ostanejo morebitni zakrknjeni delci.

IMG_20150921_090720

 

One comment

  1. Urška says:

    Res je edino pravo pravilo: ne komplicirat in sledi svojemu občutku. Ampak to dojameš šele, ko imaš drugega otroka. Prvi je pač “poskusni zajček”:)))

Dodaj odgovor