Pica kraljica

Pica. Kraljica prigrizkov, študentske hrane, ljubiteljev italijanske kuhinje, comfort fooda. Ki je kriva za tisto lužico sirove maščobe, v kateri lahko vidiš odsev svojega zmačkanega obraza. Lužica je včasih mastna packa v kotičkih ustnic, ki jih pozabiš obrisati, ker se ti mudi na predavanje, s postano šestinko iz Slasta pa si vsaj za silo potolažil razdražen želodec. Včasih zaspiš s kosom v naročju, ker je deževen petek popoldan, tebi se ne da nikamor, in si jo naročil na dom. Ker jo lahko ješ tri dni zapored in se z lahkoto pretvarjaš, da je z drugo oblogo povsem drugačen obrok. Njam. Pica. Ena bolj simpl jedi, ki jo najbrž pripravljajo že 5-letniki, pa vseeno si zasluži obeleženje na našem blogu. Ker pica. Slastna, mastna, vroča ali mrzla. Pica.

IMG_20140103_184956-20151013_171330Kakšna dva vikenda nazaj so naju z Mulcem pustili sama doma, kar se ponavadi konča z bratovim igranjem igric do onemoglosti in mojim celodnevnim paradiranjem v pižami. Stvari, ki gredo gospe Materi strašno na tisti preostali živc, ki ji ga njeni učenci še niso prežvečili in izpljunili skozi okno. Da v popolnosti izkoristiva sicer prepovedane stvari, se v odsotnosti staršev v kuhinji dogajajo razni ekscesi. V soboto, recimo, sva imela podaljšani zajtrk in cel dan jedla tople sendviče. (Jap, tukaj je na mestu ponovno vprašanje, kdo mi je pustila pisati kulinarični blog.) Tako sva v nedeljo ostala brez vnaprej pripravljene hrane in ker se nekomu ni dalo iz pižame, da bi šel v trgovino, dostava hrane na selu pa ne obstaja, je bilo treba obrok dejansko pripraviti.

In sklenila sem, da prvič v življenju naredim pico. (Ponovi vprašanje in prejšnjega oklepaja.)

Ker so najboljši recepti preverjeni, sem se obrnila na dežurno kulinarično službo.Recept je pa tako preprost, da ga je Tina zapisala v enem esemesu. Takole je šel, citiram: “500 g moke, dve žlici olja, dve žlički soli, pol kocke kvasa, potem pa med gnetenjem (če delaš na mašino) dolij do 250 g vode. Oziroma najprej v 100 ml tople vode raztopiš kvas, ostalo pa potem dolivaš.” Brez dodatne spodbude je kmalu sledilo še nadaljevanje, ker že vem, da jo bom zasula s vprašanji, takoj ko prestopim prag kuhinje. “Pa raje naredi bolj mehkega, če boš delala v protvanu, ga itak najbrž ne boš valjala, ampak z rokami zdelala, tko daj je fajn, če je mehek.”

Čisto malo treme sem imela pred kvasom, ker sva se tokrat prvič družile brez maminega nadzora. Pa sem ga zadosti razdražila, da je popenil. Heh. Pretlačila sem tisto predelano pšenico z vodo in nato očarano strmela v kupček, ki se je počasi, a vztrajno dvigoval. Magija narave. V moji kategorizaciji spada nekam med mavrico in sublimacijo joda. Po Tininem nasvetu sem mehek kupček na naoljenem pekaču raztegnila in se po nekaj minutah začela pretvarjati, da je raztegnjen enakomerno.

Torej, preglejmo še nadeve za pico. KARKOLI pride v poštev. Mesnine, obvezni sir, rukola, za tiste, ki se pretvarjajo, da je pica kao zdravo kosilo. Tudi (g)rozine, če ste na prismuknjeni strani. Z Mulcem sva se držala bolj preverjene izbire: ta izbirčni del družine je svojo polovico obložil s pelati in tono sira, jaz pa sem jo izolirala še z mocarelo, tuno, češnjevimi paradižniki in papriko. Uspela sem ga še prepričati, da mu ne bo hudega z zapečem jajcem in ”protvan” je pristal v pečici. Za kakšnih 15 minut pri 200 °C. Nekoč mi je prišlo na uho, da (na vročino odporna) posodica z vodo v pečici prepreči pretrdo dno. Delovalo je, oba še imava vse zobe!. 🙂

“No, v bistvu sploh ni slabo,” je Mulc izjavil po prvem grižljaju. V njegovem svetu to pomeni najvišjo možno pohvalo.

Pizza is god, pizza is life.

P.S. Ljubitelji  iz združenja Associazione vera pizza verjamejo v svetost pice in si prizadevajo, da bi ohranili standarde pri pripravi te veličastne jedi. Od tega, da trdijo, se testo pri gnetenju ne sme segreti, do tega, da mora biti peč zakurjena izključno z dobrim lesom. Dala bi mezinec, da bi lahko kot muha opazovala srečanje karizmatičnega Italijana s povišanim holesterolom in petične gospodične moderne dobe, ki bi mu za kosilo ponudila ”paleo pico”. To je tista stvar brez moke. Oja, prav ste prebrali. Nekateri zlobno lepljivo glutensko podlago poskušajo zamenjati s cvetačo in si to še vedno drznejo imenovati pica. Da jih ni sram.

Dodaj odgovor