Ledeno z aromo kave

“Preveč sem sit, ne morem še sladoleda.” S pobešeno čeljustjo sem se skoraj zatajila edinega brata, ki je pozabil na pravilo, da gredo sladice v poseben želodec, itak pa sladoled kot hrana ne šteje, ker se raztopi že v ustih, če ga ješ prehitro, pa čez pore skupaj s švicem izpuhti v zrak. Zato tudi ne redi, samo povem. No, po tem ko sem že jaz hladila svoj jezik, so Mulca kakopak premamile banjice s slastnimi barvastimi kremami. Oba velika ljubitelja čokoladnih okusov, vedno sumničavo pogledujeva proti grozljivo zeleni pistaciji ali sončno rumenemu mangu. Okus modrega neba (???) je bil moderen v času mojega otroštva, sedaj čakam na trend rukolinega sladoleda. Ne, moje brbončice srečanju strogo nasprotujejo, potrebujem pa novega grešnega kozla. Ker glede na porast prehrambenih religij moje zgražanje nad sladoledom brez laktoze/sladkorja/maščobe/krvi mladih devic počasi postaja politično sporno.

Mogoče se vam že svita, ob čem se bodo cedilo sline naslednji teden ali dva. Ledene sladice! Če bi se blog spravila pisati prej, bi na tem mestu spesnila hvalnico milemu vremenu, letos tako zelo prizanesljivemu vročini nasprotujočim dušam. Tako pa mi je pred nekaj urami žlica filane paprike obstala pred odrtimi usti, ko sem izvedela, da je letošnje pomanjkanje kontinuirano sončnega vremena solinarjem preprečilo kakršnokoli žetev soli. 🙁 Ampak! Ker je poletje*, se vsekakor spodobi, da recept ali dva namenimo hladnejšim posladkom.

Ko pride do sladoleda sem izredno … preprosta. Zaprta v svoj mini mehurček, kjer je edina legitimna smetana tista iz mleka in kjer je rukola na pici samo izgovor za slabo vest. Preizkušanje novih okusov mi je skorajda tuje, če pa že, ga mora zvesto spremljati preverjena aroma čokolade. Čeprav čokoladni sladoled nima zares okusa po čokoladi. V resnici pa z njim težko brcneš v temo, ker je preprosto dober. Še najbolj avanturistično je bilo moje eksperimentiranje z okusom mlečnega riža. Čisto solidno, ampak jaz še vedno navijam za trapast film in pol litra planice direkt iz škatle.

Pa dajmo narediti konec moji ozkogledi sladoledni filozofiji, ki najbrž ne zanima nikogar. Ali pa mogoče tiste, ki me želijo peljati na kepico. Mini raziskava o sladoledu niti ni bila tako zelo mini, ker sem na priporočilo kolovodje prebrala tole mestoma pohujšljivo knjigo, ki za potrebe zgodbe malce poetično opisuje ”izum” sladoleda. Najbolj sladke prste imajo zagotovo Italijani, ki so kitajski recept za aromatiziran sneg malce priredili in mu za bolj kremasto strukturo dodajali mleko. Tako kot se je takrat (okoli 16. stoletja) širila večina ostalih stvari, naj bi sladoled v Francijo prinesla poroka, kjer je postal prava modna muha. Danes poznano obliko naj bi ustvaril italijanski kuhar na dvoru angleškega kralja Karla II, o čemer pripoveduje zgoraj omenjena zgodba. Špekulacij o očetu sladoleda je več, seveda tudi zaradi nestrinjanja, na kateri razvojni stopnji ga že lahko okličemo za Sladoled.

Tako, malo teorije ne škodi, preveč pa zagotovo, zato se ustavljam in predstavljam recept, ki to v bistvu ni: vtis o pripravi ledene kave.

Postopek je res simpl – če imaš dovolj denarja/nisi škrt, greš na ledeno kavo v lokal. Če imaš rad stvari iz tetrapaka/si lene duše/rad mešaš razne praške, v najbližji trgovini kupiš kemični pripravek, ki najbolj ustreza tvojim trenutnim potrebam. Jaz sem usekana na njih, ampak ne mene poslušat, jaz tudi preferiram  kupljene tortilje. Lahko si pa vzameš čas in skuhaš** (ali pa ti jo avtomat) kavo doma. Če je turška, je filtracija nujna; razen seveda, če tvoj zobozdravnik računa čisto preveč za odstranjevanje zobnega kamna.  Priporočljivo je hlajenje kave, nato pa jo v poljubnem razmerju zmešaš s hladnim mlekom, sladoledom in sladko smetano. Pozor: če pijete kavo sladkano, sladkor zaradi boljšega raztapljanja dodajte še v toplem stanju. Avtorica priporoča še jedljive estetske dodatke. Ledena kava v najbolj razkošni obliki. Približno takšno – z bolj ali manj sumlj… kvalitetnimi sestavinami – boste dobili v večini slovenskih lokalov.

Obstaja več različic ledene kave, največkrat odvisno od geografske lege. Zgoraj opisano pijejo tudi v Avstraliji in Nemčiji, medtem ko se v Indiji in južnoameriških državah igrajo še z raznimi aromatičnimi dodatki. Na Japonskem in Združenih državah Amerika, pa je zelo priljubljena … hm. Hladno kuhana kava? Zelo približen prevod iz cold brewed coffee. Gre pa za to, da čez mleto kavo prelijemo vodo sobne temperature in stvar za vsaj 12 ur postavimo v hladilnik (+ filtracija). Prepričana sem, da obstaja kakšen fensi količinsko natančen recept, ampak jaz sem spet delala bolj po občutku. Tri velike zvrhane žlice kave in skoraj pol litra vode. Priznam, bila sem super skeptična, ampak napitek je res FAJN. Krasna, nevpadljiva aroma, okus pa pritajeno grenak in presenetljivo poln. Kava kot se šika.

Preizkusila sem še eno možnost: hlajenje vroče kave z ledom. Skuhaš približno tako močno kavo kot na zadnjo noč pred oddajo seminarske, saj jo bodo kasneje razredčile taleče se ledene kocke. Morebitni kanec mleka popestri okus in s počasnim dolivanjem poskrbi za zabavo vidnih organov. Ni švoh.

Moja najlubša? VSE. Ker kava in ker sladoled. Your argument is invalid.

*Uporaba dovoljena v kateremkoli položaju Zemlje.

** Recepta za napitek bogov ne bom pisala. Če ga do sedaj ne znaš pripraviti, si tudi homemade ledene kave ne zaslužiš.

Dodaj odgovor