Argentinske dogodivščine in domači dulce de leche

Ena in edina stvar, ki ji v življenju posvečam enako količino ljubezni kot kuhanju in peki, so potovanja. Naravnost obožujem potikanje po novih, neznanih krajih, spoznavanje drugih kultur in seveda basanje s kulinaričnimi presežki dežele, v kateri se nahajam. Na tej točki vas moram postaviti na realna tla. Če ste si ob branju uvodnih vrstic v glavi ustvarili sliko o brezskrbni popotnici, ki se z nahrbtnikom pogumno odpravi v svet in se neustrašno veseli novih dogodivščin, vas moram razočarati. Namesto tega si predstavljajte blond kokoš manjše rasti, ki po letališču vleče 20-kilogramski kovček (če mi uspe, ga nabutam tudi čez dovoljeno mejo in upam, da se me bodo stevardese na ‘check inu’ usmilile) in se ob tem zmedeno ozira okoli sebe v upanju, da odkrije pravo izhodno točko svojega letala. Definitivno nisem tipični predstavnik moje generacije popotnikov, samo sebe prištevam med penzionerske turiste, le da vodičem ni potrebno naglas kričati zanimivosti in skrbeti, da ne bom v kakšnem hotelu pozabila svojih zob, vse drugo je bolj ali manj enako običajnemu izletu društva upokojencev z dvema članoma. Večini pogosto ni jasno, kako sem se do sedaj še vsakič srečno vrnila domov (*trkam na les*), saj imam težave že, ko se moram v naši majhni Ljubljani iz Prešernovega trga pomakniti proti Tivoliju, in na poti do cilja obvezno trikrat napačno zavijem. Ampak pridem pa! In prišla sem tudi iz Argentine.

Ja, prav ste ugotovili, tokrat bo govora o posebni sladki specialiteti te južnoameriške države. Države, ki me je presunila s svojo lepoto in bogastvom na eni in neizmerno revščino in bedo na drugi strani. Imam srečo, da sem v svoji potovalni karieri videla že številne kotičke našega planeta ampak priznati moram, da se me je Argentina najbolj dotaknila. Zaradi obiska Buenos Airesa danes veliko bolj cenim, kar imam. Saj ne, da sem prej stvari jemala za samoumevne in da mi ni bilo potrebno za nič garati, daleč od tega. Pravim samo, da ob pogledu na skrajno revščino, iz katere ljudje praktično nimajo izhoda in v katero se rodijo, vseeno bolj cenim Slovenijo, pa čeprav so trenutne politične razmere malce, khm, khm, kaotične, če se milo izrazim.

Okej, čustva sem izlila, zdaj pa naprej, k lepšim temam. Argentina je ob enem tudi država, kjer sem se drugič v življenju močno zaljubila. Saj vsi poznamo tisto ljubezen, ko imamo metuljčke v trebuhu, ob pogledu na svojo simpatijo pa se na naših licih rišejo nove dimenzije rdeče barve, ki jih do takrat nismo poznali niti ob ekstremnih fizičnih naporih, kajne?  Točno to se mi je dogajalo, ko sem ga prvič zagledala. Spoznala sva se na sicer neobičajnem kraju, živilski trgovini. Takoj, ko sem ga zagledala, zagorelega in postavnega, kako brezbrižno stoji v družbi prijateljev, sem vedela, da sem našla, kar sem iskala. Pristopila sem in ga z vso močjo zgrabila in objela, kilogramski lonec dulce de leche.

Pravljica je bila rojena. S seboj sem ga odnesla najprej v hotel nato pa ga uspešno pretihotapila na letalo. Šofer, ki naju je s prijateljico peljal na letališče, in v dobri veri, da sva izkušeni popotnici, ki s seboj ne tovorita nepotrebne krame, želel raztovorit najine kovčke, je svojo odločitev hitro obžaloval. Verjetno je v tistem trenutku v mislih preklel vse žive in mrtve znance, nama pa namenil nič kaj prijazen pogled. Ker sva hitro ugotovili, kje je problem, sva se samo sramežljivo nasmehnili in izustli: »Dulce de leche«. Res je, da nama ne bi bilo potrebno s seboj peljati pet kilogramskih kozarcev, ampak strah pred abstinenčno krizo je bil preprosto prevelik.

Doma sem svojo novo ljubezen predstavila družini, ki se je odzvala precej običajno. Mami je novo pridobitev sprejela z odprtimi rokami medtem ko oče in brat nista bila preveč navdušena. Nekaj časa je najina zveza lepo cvetela, potem pa so nastopili težji časi. Kozarci so bili vedno bolj prazni, jaz pa vedno bolj depresivna. Ko sem po enem mesecu v usta zbasala zadnjo žlico, sem vedela, da brez njega ne morem živeti. Stvari sem vzela v svoje roke in se lotila priprave domačega dulce de leche, ki v Južni Ameriki nadomešča evropsko zasvojenost z Nutello. Za vse, ki niste vešči španščine naj povem, da gre za sladko mleko, ki ga pustimo vreti toliko časa, da se njegova prostornina občutno zmanjša, pri tem pa dobi mazavo, kremasto konsistenco. Domačini ga uporabljajo tako, kot mi uporabljamo Nutello. V sladicah, na palačinkah, kruhu in moji najljubši obliki, na žlico. Ker želim, da enako ljubezen izkusite vsi, ki trenutno berete moje besede, prilagam recept.

Postopek je sicer dolgotrajen ampak zelo preprost. Za dulce de leche potrebujete:

  • 1 liter polnomastnega mleka
  • 300 gramov sladkorja
  • 1 zavitek vanili sladkorja z delci burbonske vanilije

Vse sestavine zmešajte v dovolj veliki posodi z debelim dnom in postavite na štedilnik. Ob občasnem mešanju pustite, da mešanica začne vreti in se sladkor raztopi, nato temperaturo znižajte in pustite odkrito rahlo vreti 1,5 do 2 uri. Brez skrbi, ni vam potrebno dve uri stati zraven štedilnika, zreti v pajčevine in iskati izgovorov, zakaj jih do sedaj še niste obrisali. Vendar pa se vseeno zadržujte v bližini in na vsakih nekaj minut vse skupaj premešajte, pri tem pa bodite pozorni, da pred mešanjem z vrha poberete peno, ki se je nabrala na mleku in je ne vmešavate nazaj. Tako bo imel dulce de leche lepšo, svilnato teksturo. Vaše delo je končano, ko imate v posodi sicer majhno a pregrešno dobro stvaritev karamelno rjave barve. Če niste ‘pacient’ moje vrste, in dulce de leche ne želite jesti z žlico, prilagam nekaj slik sladic, ki sem jih sama ustvarila s pomočjo tega slastnega namaza. Upam, da vam bodo služile kot navdih za nadaljnja ustvarjanja.

Muffini s koščki čokolade, v sredini dulce de leche na vrhu pa dulche de leche sladka smetana.
Ploščice s čokolado in dulce de leche.
Dulce de leche sladoled.
Piškotni kozarčki z dulce de leche; napotki do tega recepta vas na blogu pričakajo v četrtek.
Kozarčki z jogurtovo-dulce de leche kremo in ribezovim džemom.
Če si katerega izmed receptov želite brati v celoti, nam to sporočite na naši Facebook strani ali v komentarjih.
Pa dober tek!

2 comments

Dodaj odgovor