Testenine: Zelena rustikalna pašta

Če bi se zgodilo nekaj res strašnega in bi morala izbrati eno samo samcato jed, ki bi jo lahko jedla do konca življenja – samo ob misli na tako katastrofo me oblije ledeni hlad – bi po sicer kratkem, a tehtnem razmisleku izbrala špagete bolonjez po domčem receptu. Pa tudi sicer so testenine moja ultimativna izbira tolažilne hrane, ko gre vse narobe, ali pa se v študentski kuhinji ne najde drugega. (Nekoč vam bom zaupala recept za smetanovo omako s tuno, kateri s Cimro najverjetneje dolgujeva preživetje polovice študentskih let.)

Brezsramno priznavam, da se domače izdelave zakladnice ogljikovih hidratov do pričujočega izziva nisem lotevala. Gospod Oče je nekoč kupil mašino za izdelavo testenin, jo uporabil enkrat za pripravo širokih rezancev in jo nato pospravil na neznano lokacijo. Vse moje testeninske izkušnje (ni jih malo, lahko mi verjamete) so tako povezane izključno s konzumacijo, kar pa me ni ustavilo, da se ne bi lotila našega novega tematskega sklopa.

1Kot sem nekoč že ugotavljala, je najbolj klorofilna hrana daleč najbolj fotogenična. Zatorej sploh ni bilo dileme pri izbiri pravega recepta: moja pašta bo zelena. Morebiti zveni malo zastrašujoče, ampak pridobivanje zelenila je res preprosto. V vrelo vodo sem za dve minuti potopila (blanširanje) 125 g sveže špinače. Tako dlakocepsko odmerjanje gramov sploh ni bistveno za obarvanje, ampak jaz sem slučajno kupila tako pakiranje Popajevega eliksirja, da se lahko sedaj važim s takimi brezveznimi ciframi. : )

Odcejeno špinačo sem spasirala s paličnim mešalnikom. In to je to. Nisem se mudila še s kakšni filtiranjem čez gazo ali drobno cedilo, da bi dobila samo “zeleno vodo” in kasneje bolj homogeno obarvanost samega testa. Tako pa ni bilo nič odpada, pa še z drobnimi koščki špinače je zadoščeno rustikalnim trendom v kulinariki.

pasta

Testenine so super, ker simpl. (Celo tako zelo, da resno razmišljam o kakšni sila vplivni spletni peticiji, da znani simpl ko pasulj preoblikujemo v tematsko bolj aktualni simpl ko pašta.) Eno jajce za 100 g moke. Tako pravi Beti, ker ji je tako povedal Jamie. Ker se je moje naravno barvilo ponujalo v malo bolj tekoči obliki, sem ga preračunala za v količino enega jajca. Recept za prave glutenoljubce se torej glasi takole: med 400 g bele moke sem zamešala 3 razžvrkljana jajca, med katere sem umešala še špinačno zmes in ščep soli.

45

Tolažim se in upam, da sem z gnetenjem testeninskih komponent prišparala za kak obisk v fitnesu. Nisem sem si pa prišparala glasnega ugovarjanja gospe Matere, ki ji nikakor ni bil po godu moj navdih poustvarjanja vzdušja iz Pekarne Mišmaš. No, ko sem testo pripravila do dovolj voljne oblike, da ga je bilo mogoče oblikovati v kroglo z enakomerno gladko površino, sem ga oplemenitila z žlahtno kovino (beri zavila v aluminijasto folijo) in ga za dobre pol ure zaprla na hladno.

Ker je bila mokasta katastrofa domače kuhinje že v polnem razmahu, sem razmere nalašč poslabšala še z dodatno pomokano površino, na kateri mi je – na veliko lastno presenečenje – brez težav uspelo na zelozelo tanko (kakšna dva milimetra) razvaljati kepo. Na tej točko ne morem dovolj poudariti pomembnosti zadostne količine moke. Sesali boste že kasneje. In ja, vem, da sem izbrala eno najbolj dolgočasnih testeninskih oblik, ampak nisem mogla ne-uporabiti novega valovitega noža, ki sem ga želela že celo večnost in ga končno našla prejšnji vikend v lokalni trgovini. Nekje med špilami za ražnjiče in mešanico začimb za paprikaš se je skrival, baraba. Razvaljano plahto testa mi je uspelo razrezati na ravno prav očarljivo neenakomerne široke rezance.

2

Moje rustikalne zelene rezance sem se kljub Mulčevemu horunskemu zgražanju odločila postreči za kosilo in jih za nekaj minut utopila v rahlo osoljeni vreli vodi. Pašta ni razpadla, jaz se nisem opekla, nihče za omizjem ni izdahnil ali dobil alergične reakcije na gluten. Tako da lahko sedaj že upravičeno sumim, da se po mojem krvožilnem sistemu pretaka malo italijanske krvi.

Če vam ni ravno potrebno nahraniti manjšega bataljona (ali pa preprosto niste požrešni tako kot avtorica tega zapisa), preostanek širokih rezancev preprosto posušite za zraku in primerni bodo tudi v obrokih prihajajočih tednov. Ko se prebiramo naslednjič, pa lahko pričakujete še zeleno testeninsko pomado. Glavni igralci? Šparglji. Slastno bo.

Zeleni (špinačni) široki rezanci
sestavine
  1. 125 g (sveže) špinače
  2. 3 jajca
  3. 400 g moke
  4. ščep soli
postopek
  1. Svežo špinačo za dve minuti pokuhamo v vreli vodi, odcedimo in s paličnim mešalnikom na drobno spasiramo.
  2. Razžvrkljamo jajca in jim dodamo špinačno zmes.
  3. Mokre sestavine dodamo moki, ki smo jo posolili in vse skupaj zgnetemo v enakomerno gladko zmes. Kepo testa zavijemo v aluminijasto folijo in jo vsaj za pol ure pustimo počivati v hladilniku.
  4. Na dobro pomokani površini testo nato razvaljamo na približno 3 mm debeline in razrežemo na poljubno širino rezancev.
zapiski
  1. Če rezancev ne skuhamo takoj, jih razporedimo v manjše (porcijske) kupčke in jih dobro (najbolje kar čez noč) posušimo na zraku. Pospravimo jih v plastične posode s pokrovom ali jih zatesnimo v vrečke za skrinje.
Bor mašina za punce http://bormasinazapunce.si/

Dodaj odgovor