Degustacija piva: Tektonik, Vizir in Hopsbrew

Preden se kdo obregne v neustrezno strokovno podkovanost in ocenjevanja napačnih parametrov piva … Mu povem, da ima popolnoma prav. Sem velik ljubitelj piva, sploh od kar sem se začela navduševati nad malimi slovenskimi pivovarji, ki jih počasi, vendar nadvse vztrajno spoznavam v družbi pivskih prijateljev. Sem pa dalečdaleč od kakršnegakoli poznavalca. Tako sem tudi opozorila Lidlovce, ki so pred dnevi po tviterju iskali preizkuševalce za piva, s katerimi bodo v naslednjih dneh založili Lidlove police. Pa so se vseeno strinjali, da bodo podprli hitrejši razpad mojih jeter in mi v varstvu pustili piva treh slovenskih pivovarn.

Pri ocenjevanju mi je na pomoč priskočil brkati Poba, glavni partner v mojih zločinih. Morda naj kot referenčno točko pri določevanju najinega okusa izpostavim, da je njegova ljuba sorta Bevogov Kramah, moja pa Starvation od Reservoir Dogs.

Po tehtnem premisleku sva ugotovila, da bo zadeva najbolj pregledna, če piva preizkušava po znamkah. Pri vsakem sklopu naj bi začela s tistim z najvišjo vsebnostjo alkohola in nadaljevala proti šibkejšim. Preden sva zamenjala okus, sva splaknila kozarec (Skromna zaloga študentske posode je kriva za izbiro kozarca na spodnjih fotografijah. Ni bilo bolj primernega). »Da bodo pogoji objektivni,« je pripomnil on. Jaz pa sem na hitro potlačila pomisleke o tem, koliko zares objektivna pogoja sta vedno bolj pivnjena preizkuševalca.

1

TEKTONIK

Za dramatičen uvod sva začela kar s tektonskimi premiki. Kraft pivovarna Tektonik je alkoholni pošiljki prijazno priložila še zloženko, iz katere sva s Pobom po najini prvi oceni lahko še primerjala zapiske. In naj povem, da sva pravilno definirale vse bezgove arome, grenke priokuse in temneje pražene ječmenove slade. Da boste vedeli, da ne berete zapisa popolnih amaterjev.

2i

Iggy – india pale ale

6,5 vol. %

Prvi vtis? Diši. Zelo močno diši, po hmelju. Kar je večinoma kar dober znak. 🙂 Pri Tektoniku pravijo, da gre zasluge pripisati ameriškim hmeljem s prijetno cvetno aromo, aromo dišečih citrusov in pikantnega popra. Nalivanje v kozarec se je zaključilo z izjemno malo mene, mehurčki izdatno požgečkajo po grlo, na katerem se čuti več grenkega okusa kot sprva ne jeziku. Naju ni spominjal na nobeno drugo pivo, ki nama je do sedaj uspelo prekrižati pot, kar je vsekakor plus. Noben od naju se ne bi pritoževal, če bi nama Iggy še kdaj prekrižal pot.

7

Nelson – india black ale

6 vol. %

S presenetljivo veliko pene za temno pivo naju in vonjem po »nedimljenem london porterju«, kot se je izrazil Poba, je bil bolj všeč njemu. Po eni steklenici še ge ne bi naveličal, pravi. Tudi jaz se ne bi zelo glasno pritoževala, če bi mi ga natakar podtaknil še v drugo rundo. Nelsonu temno ogleno barvo daje »oluščeni in zelo temno praženi ječmenov slad«, v Tektoniku so ga zvarili z dodatkom praženega biskvitnega in karamelnega slada.

8

Wayne – pale ale

5 vol. %

Z malo pene in ravno prav motno gladino je vizualno več kot zadostil mojim naivnim standardom po vizualnem učinku piva. Ne samo očesni kanali, tudi brbončice niso bile razočarane, malo bolj je bil do Wayne zadržan Poba. Do sedaj v seriji še najbolj generičnega okusa, hkrati pa grozljivo piten.  Je vsekakor pivo, s katerim bi gospoda Očeta, velikega ljubitelja »varne izbire« laško/union, začela uvajati v svet malih slovenskih pivovarn.

9

Hercule – witbier »sezonc«

4,8 vol. %

Kljub izjemno previdnemu nalivanju, je polovico kozarca najprej zasedala pene, ki se je zelo počasi pogrezala  v pivo izrazito rumene barve in izrazitega volja, ki naju je najprej blazno zmotil, ker nama je nekako uspelo spregledati, da gre za pšenično pivo. Poba ga je z izjemno dve požirkov prepustil meni, ki pa tudi nisem omedlevala od navdušenja. Ampak to gre najbrž pripisati temu, da sva oba malce razvajen ječmenovca. Ko se navadiš vonja – predvsem ta je zmotil mene – je pa Hercule prijetno osvežilen, »kot nalašč za vroče poletne dni«, pravijo pri Tektoniku. Pa še slovenski hmelj ima prste zraven.

10

In glejte te srčkane zamaške!

6

*

Predhodno zaužita pica, popito pivo in nenaden padec pritiska so zahtevali svoje davek v obliki popoldanskega spanca, iz katerega sva se zbudila …. Žejna. : ) Kot nalašč so naju v hladilniku čakali ohlajeni vizirji.

*

VIZIR

Sprva vinska klet Vizir iz Bele Krajine je danes prava zakladnica izbranih okusov piva, ki so izjemno dodelani in vsekakor zapomljivi.

3

Maximus – imperial ipa

9 vol. %

Maximus je kraaaasne bakrene barve, pene sploh ne pozna. Čisto malo vonj spominja na vonj vina, alkohola se sploh ne občuti. Kar je običajno še kar nevarna lastnost za pivo. Sploh če bi po vsebnosti alkohola že lahko konkuriral vinu. Gurmansko, tako kot piše na flaši. Priporočava nakup večje količine steklenic.

14

Gringo – IPA

6 vol. %

Z opaznim vonjem po bezgu nama na brbončice takoj prikliče spomin na piva pivovarne Bevog. Gringo je Vizirjev prvi ameriški india pale ale, ki zagreni malce bolj kot Bevogov deetz. Flaša pravi, da se v njem skrivajo štirje različni ameriški hmelji, ki poudarjeno grenkobo dopolnijo z intenzivno citrusno in bezgovo aromo. Jaz Gringu prikimujem, v zapiskih pa ni najti Pobovega odziva.

15

Mr. Pride – pale ale

4,7 vol. %

Nenevaren. To bi bila najin opis. Po prejšnjih alkoholno in okusno močnih bratih je bil Mr. Pride ravno pravšnji za zaključek Vizirjevega degustacijskega sklopa. Tak, za ob zraven pice je, da te ne obteži preveč. Nežen in osvežujoč, pravi flaša. Midva se z njo strinjava.

16*

No, temle sklopu, sva bila že kar primerno zdelana, da sva na glasbo iz najinih najstniških let začela pripravljati koreografijo vprašljive kakovosti. Hkrati pa so zapiski, ki so nastajali med degustacijo, vedno krajši in manj razumljivi. Najina pivska kondicija ni primerna za na dolge proge, najina odraslost pa očitno tudi še ne za odgovorno načrtovanje pitja. Pa še pollitrski borci, ki so sledili v nadaljevanju, so naju čisto izmučili. V zadnjem delu sva recimo pozabila na najino začetno odločitev, da posamezno pivovarno začneva spoznavati pri najmočnejšem pivu. : )

*

HOPSBREW

Še vedno pa lahko z gotovostjo trdim, da bi najprej s trgovinske police vzela katerega od predstavnikov pivovarne Hopsbrew.

4

Pale ale

4,8 vol. %

Lepe barve, s komaj opazno peno in krasnim vonjem. Baje sem na usodno večer izrazila željo po parfumu s tem vonjem. Majčkeno bolj kiselkast je, ampak izjemno osvežilen. Za poleti. (In pozimi, spomladi in jeseni. Ker diskriminirati pivo glede na letni je čas je skrajno neprimerno.) »Ful fena (oboževalca, op. a.).« Tako piše v najinih pijanih zapiskih.

13

IPA

6 vol. %

Brez posebnih pripomb. Prijetno grenek, IPA kot se spodobi. Stranski učinek: v kombinaciji s predhodno naštetimi pivi lahko povzroči brskanje po hitih iz začetka tisočletja.

12

Porter

6 vol. %

Z barvo blatne vode Hopsbrewjev porter ni ravno najlepše pivo v zbirki. Ampak tole je res otročji odziv, ki ga popravljava s štirimi dvignjenimi palci: z izrazitim vonjem po dimu in močnim okusom je sicer take sorte, da ga imaš po eni steklenici najverjetneje zadosti. Ampak si po tej steklenici izjemno srečen.

11

Pa še končni razgled večera:

 5

Bormašince pa pozivamo k odgovornemu pitju alkohola. Če pijete zunaj, nikakor sami za volan. Raje s sladoledom podkupite treznega prijatelja, da vas odloži na domačem pragu, ali pa izkoristite priložnost za pijano debato s taksistom. Krasna stran pitja v zavetju doma pa je, da postelja nikoli ni tako daleč, da ne bi zmogli do nje. Na zdravje! : )

Dodaj odgovor