Seznam želja

Bivša sodelavka mi je pred časom omenila, da sta s prijateljico v srednji šoli zapisali seznam stvari, ki bi jih rade doživele, naredile, dosegle do 30. leta. Ideja se mi je zdela zanimiva in v bistvu super. Kje je že srednja šola in kako blizu je tridesetka. Malce sem sicer pozna, da bi si zapisala seznam stvari, ki bi jih rada doživela do takrat, ampak zakaj si ne bi naredila seznama stvari, ki bi jih rada uresničila do 40. rojstnega dne? Zanimivo bo spremljati, kako se bodo želje in prioritete tekom let spreminjale in predvsem, koliko bo zapisana želja dejansko prispevala k njeni uresničitvi. Dopust na morju je čisto prav čas, da se lotim takega seznama.

Prav tako je zdaj čisto pravi čas, da smo se avtorice tega bloga lotile tematskih dveh tednov o bučkah. Na mojem vrtu jih je že ogromno. Sama bom prispevala dva preprosta recepta, ki sem ju našla med brskanjem po spletu. Namreč, ko smo se dogovorile, da bomo preizkušale recepte z bučkami, sem si mislila, da gotovo ne bom našla nobenega posebno privlačnega recepta z bučkami, o katerem bi bilo vredno pisati na Bor mašini za punce. V brskalnik sem vpisala iskalni besedi ‘zucchini recipes’ in kliknila na slike. Sline so se mi začele cediti v trenutku in izbira je bila tako pestra, da sem se le stežka odločila, kaj bom preizkusila. Na koncu sem izbrala dva precej preprosta recepta, ki pa sta izpadla super.

Najprej sem si za večerjo pripravila Bučke s čebulo v pečici. Prižgala sem pečico in jo nastavila na 175°C. Skupaj sem zmešala dve jajci, narezan strok česna, štiri narezane rezine sira (ali nariban parmezan), malo peteršilja, soli, popra in olja. V posebni posodici sem zmešala 100 g moke, žličko pecilnega praška in 20 g zmehčanega masla (ne sprašujte, zakaj tako, poskušala sem delati po hecnem ameriškem receptu). Mešanici sem zmešala skupaj in jima dodala na kocke narezano večjo bučko in čebulo. (Naslednjič bom poskusila polovico bučke naribati, tako da se bo bolje spojila z maso, drugo polovico pa narezati na kocke.) Vse skupaj sem stresla v namaščen pekač in pekla približno pol ure. Prepričana sem, da se da recept popestriti še s kakšno dodatno začimbo ali zelenjavo po okusu, glede na zaloge v hladilniku.

Med tem, ko sem čakala, da se večerja v pečici speče, sem pripravila še bučkin čips za ob filmu (ki ga na koncu sploh nisem gledala). Ker sem svoje bučke iz vrta nabrala nekoliko prepozno, so bile prevelike, da bi jih narezala na lepe okrogle kolobarčke, zato sem upoštevala Betijino domiselno idejo, da jih oblikujem s pomočjo zobotrebca. Torej, bučo sem po dolgem prerezala na pol, očistila semena in jo narezala na tanke koščke. V krožnik sem si pripravila mešanico drobtin, naribanega parmezana in ščepec soli ter kajenskega popra. V drugo skodelico pa sem nalila malo mleka. Rezine bučke sem najprej potopila v mleko, nato pa povaljala v drobtinah. Vsak kos sem večkrat prebodla z zobotrebcem, da sem dobila valovit vzorec in ga položila na pekač, ki sem ga poprej obložila s papirjem za peko. Pripravljen čips sem pekla v pečici na 225°C slabih 15 minut.

Čips ima nekoliko sladkast okus pečenih bučk, ampak mu začimbe dodajo prijetno pestrost, hkrati pa je veliko manj masten prigrizek za ob filmu ali kar tako, za grizljanje. Pa še namig, na spletni strani, kjer sem našla recept, priporočajo, da čips med peko obrnete, če ste ga pripravili iz kolobarjev bučk, da se ne zapeče samo na eni strani. Bučkin čips je najbrž dober tudi brez celotnega ‘paniranja’, prav tako kot čips iz različnih drugih vrst zelenjave, na primer korenčkov čips. Narežeš na kolobarje in vržeš v pečico. Simpl.

Dodaj odgovor