Jaz sem ena taka buča.

Ta teden nekako ni najbolj moj teden. Najverjetneje sem že tisočkrat povedala in še najmanj petstokrat bom, da sem človek načrtov. Srečna sem lahko samo, če si zastavim načrt in ga tudi zrealiziram. Moja prejšnja objava je bila polna šmarnogorskega optimizma, ta teden pa se na vsakem koraku utopim v najmanjši možni luži (metaforično in dobesedno – ta teden sem uspela dvakrat iti s kolesom v službo in obakrat sem domov prišla premočena). Deževno vreme sem včasih povezovala s srečo – narava mi je sama od sebe poklonila izgovor za neomejeno lenarjenje. Sedaj pa je deževno vreme sinonim za porušene načrte. Ne samo, da ne morem iti ven, še vsa sem depresivna in nimam absolutno nobene motivacije, da bi karkoli koristnega počela znotraj. Pa da ne boste mislili, dela imam ogromno. Vsakič, ko se usedem na WC školjko, razmišljam o moji sestrični, ki ima stanovanje pospravljeno kot iz škatlice. V pomivalnem koritu me vedno čaka vsaj kakšen kos posode. Pasjih dlak nikakor ne morem do konca posesati. Nočne omarice so tudi vedno prašne. V glavnem, dela več kot dovolj. Ampak dež prinese samo eno veliko željo po tem, da bi se zabubila in počakala, da bo spet sonce, nizka vlažnost v zraku in energija.

No, pa sem rekla, da ne bom jamrala. Zadnje čase sem malce padla v svet kuharskih kanalov na Youtubu in naletela na tole gospodično. Ne samo, da ima dečva svoj kuharski kanal, ima tudi svoj lepotni kanal in nek kanal, kjer skupaj s svojim možem govorita o svojem življenju. Pustimo ob strani mero narcisoidnosti, ki jo je potrebno posedovati, da si sposoben snemati svoje življenje na vsakem koraku, bolj sta me šokirala videa o njenih navadah glede čiščenja stanovanja in o njenem načrtovanju jedilnika. Punca je res noro organizirana. (Da niti ne omenjam njenega telovadnega režima.) Na kakšen sončen dan bi me njeno početje hudo motiviralo, danes pa me samo nenormalno spravlja v obup. Ampak ja, v zadnjem letu sem se definitivno naučila, da jamrat ni OKEJ in da moram biti bolj aktivna, da se te grde razvade otresem. Ampak ne danes. Danes pada dež. (Tisto sonce vmes pa ignoriram.)

Nadaljujmo z bučkinim tednom. No, bučkinih 14 dni. V zadnjem tednu se mi je malce spremenil delovni urnik (ravno toliko, da mi je porušil moj sistem prehranjevanja, hehe), ampak sem se kot feniks vzdignila iz pepela in našla rešitev. Preprosto ne morem iz svoje stare navade, da jem kosilo okoli 13. ure. Tako se najbolje počutim in zakaj bi komplicirala, če si pa lahko v službo nesem nekaj kosilu podobnega. Zadnja dva dneva so bili to bučkini mafini. Spekla sem jih veliko – toliko, da sem se jih sedaj že prenajedla in bodo romali v zamrzovalnik. Recept sem našla na Kulinariki, sem pa ga, seveda, prilagodila. Sploh zato, ker sem imela za porabit veliko bučke, več kot tam omenjenih 200 gramov.

Najprej sem vzela eno bučo velikanko, ki mi je malce ušla izpod nadzora. Kdo bi si mislil, da ta hudič tudi ob pomanjkanju sonca tako raste, jejhata. Po dolgem sem jo razčetverila, odstranila semena in postavila na tehtnico.

Torej približno 400 gramov bučke, ki jo naribamo v posodo. Zraven naribamo še 100 gramov sira (jaz sem uporabila edamca) in nasekljamo par vejic peteršilja. To damo v posodo številka ena in postavimo na stran.

Posoda številka dve bo vsebovala 300 gramov presejane moke, 1 pecilni prašek, sol in poper. Vse skupaj zmešamo.

Preostaneta nam le še dve jajci, en lonček jogurta (180 gramov) in en lonček olja. Vse zmečemo v tretjo posodo in premešamo.

Nato pa gre stvar tako: k suhim sestavinam dodamo mokre. Če je zmes pregosta, dolijemo malce mleka. Pa ne preveč, bučke bodo še dodatno navlažile testo. Na koncu dodamo sestavine iz prve posode (bučke in sir), vse dobro premešamo, nadevamo v silikonske modelčke ali pekač za mafine in pečemo slabe pol ure na 180°C. Jaz sem iz te mase dobila 20 mafinov. Med peko so sicer krasno narastli, a se potem malce sploščili. Notri so pa kar … žmohtni.

To je to.

Dodaj odgovor