Ti si taka buča.

V zadnjem tednu sem bila obsojena na štajersko letovišče. Družinska poglavarja sta svoje riti odnesla v hribe (čeprav ju imam na sumu, da sta večino časa preživela v hotelskem bazenu), mene pa pooblastila v dežurnega vrtnarja in varuško. Nadzor na pelargonijami je neprimerno lažji kot nad dvema najstnikoma. Pojma nimam, kako se lahko kdo prostovoljno odloči za podmladek. Toast in internet, bi bil  tedenski moto brata in bratranca. Prvi mutira, drugi pa namesto smeha po kozje rezgeta. Ampak končno(!) nista več pokonci že pred prvo risanko, ampak vlečeta dreto skoraj do enajste. Pri zaprtem oknu. Razglasila sem manjši čudež, ker se nista zadušila v oblaku vonjav, ki jih oddajajo odraščajoči fantje.

No, je pa zato naoseno vzdušje popravil prihod mojega odraslega fanta, ki se je pogumno spopadel s sistemom železnice in se pricijazil čez slovenske Karpate v moje naročje. So drug drugega malo postrani gledali – mulca sta se spraševala, če bosta tudi onédva nekoč tako kosmata, Poba pa je od njiju hotel wifi geslo. So se zmenili in poskrbeli, da so v naslednjem dnevu videli čim manj.

 
 

Bučka se predstavi. Kot je že oni dan naznanila šefica, se bomo punčare nekaj časa igrale z bučami. Pa ne tako, kot je mislila skupina mladih italijanskih žrebet, ki se je hihitala iznad polic s čokolado, ko sem v Maxiju preizkušala trdoto tega precej uporabnega sadeža. Tako je, botanično so buč(k)e sadje, čeprav jih v kulinariki večinoma uporabljamo za pripravo slanih jedi. Ponavadi uživamo plod, ki je tehnično gledano otečeni jajčnik bučkinega cveta. Seksi. Cveti so takisto užitni.

Predniki bučke prihajajo iz Amerike, kjer so bile buče poleg fižola, koruze in krompirja eno izmed temeljnih živil. Prinešene v Evropo, so zabavale Italijane, ki so ”ta velike buče” razvijali in si omislili zelene jedilne bučke – zucchini. V dobesednem prevodu iz italijanščine to pomeni majhna buča, kar bučki dela malo krivice, saj lahko plod zrase tudi do metra. Takrat je že praktično neužitna, saj so semena prevelika, olup skoraj olesni, meso, sicer zelo mehko in nežno, pa postane … no, žilavo. Manjših bučk ni potrebno slačiti iz olupa. Za razliko od otrok je vzgoja bučk izredno enostavna; uspeva povsod, znana je po svoji hitri reprodukciji. Je nizkokalorična, vse dokler je ne začinimo z vsemi primerno mastnimi dodatki.

Kaj vse pa lahko pripravimo iz te grozljivo nefotogenične hrane, bo znano v nadaljevanju tega zapisa in naslednjih objavah na Bormašini. : )

 

Babici smo koncept jedilnih buč predstavili že pred nekaj leti, vendar še vedno trdi, da je to kurbus in potemtakem namenjen svinjam. Nam je prav, dokler nam je pripravljena odstopiti del svoje njive. Ni pa še osvojila dela, ki pravi, da so bučke užitne še preden v dolžino merijo pol metra. Tako nas pokliče, ko so že prave pošasti. Ampak ker hrane ne mečemo stran, nožek za lupljenje zamenjamo z mačeto in poiščemo primerno velik pekač in ustrezno primeren recept:

 
Filane bučke. Tudi polnjene, za fino govoreče.

Ker je mulčeva najljubša zelenjava krompir, je za kuho potrebna določena stopnja usposobljenosti v kamuflaži. Dovolj homogene zmesi še takšno izbirčno trmo prepričajo, da je brskanje po hrani nesmiselno in da pogoltne tudi tisti razkuhani košček paradižnikovega olupka. Filo od bučke lahko enostavno ločimo, kar mi kot starejši sestri omogoči, da se pred višjimi instancami ne rabim zagovarjati, zakaj nisem kuhala tudi za dežurne izbirčneže. Recept je res simpl, prav hecno mi ga bo pisati, ker gre tukaj vse bolj po občutku.

 
 
 
 
 

Močno priporočam domače sestavine, tokrat sem kupila samo papriko, ker je na našem vrtu zaenkrat samo v miniaturni različici. Jaz sem čarala takole: na olivnem olju sem prepražila čebulo, dodala celo zeleno papriko in tri paradižnike. Količine lahko brez skrbi prilagajate lastnim preferencam. Ko je paradižnik izgubil na prepoznavnosti, sem dodala pol kilograma mletega mesa. Nekateri ga raje pražijo takoj na čebuli, meni se pa dopade mešanje barv zelenjave. Vse skupaj sem začinila s soljo, poprom, svežim česnom, (svežim) timijanom in mleto papriko. Kljub temu da ima paradižnik z vrta dejansko okus, sama rada dodam še malček paradižnikove mezge. Zalila sem z deci vode, vrgla not nasekljan korenček in dušila kakšnih 15-20 minut.

Nato izklopiš modem, da pritegneš bratovo pozornost in ga pošlješ na njivo, da izkoplje krompir. Ko se vrne, ga prisiliš, da ga olupi, ti se pa spopadeš z buč(k)o. Oskubiš, daš na pol in izdolbeš. Ker si se vmes približno trikrat zravsal s sorojencem, je 20 minut minilo kot blisk, in luknje v bučkah lahko napolniš z mesom. Potrosiš z naribanim sirom in zaliješ s kislo smetano, ki si ji primešal jajce. Vse skupaj zapreš v pečico na 180°C dokler krompir ni mehak, in ni vrag, da takrat ne bi bila tudi buča. Ne glede na to, kako stara je že.

 

Pa dober tek.

Dodaj odgovor