Praznična večerja: Pomarančno čokoladni kozarčki

Pa je še eno leto skoraj naokrog. Kot so to pred mano storile že ostale Bormašince, se bom tudi sama v, verjetno zadnjem letošnjem zapisu, osredotočila na povzetek leta, ki bo kmalu za nami.

Kaj naj rečem, tole 2016 je pa bilo nekaj posebnega, zmedenega in norega. Vsaj zame. Ko razmišljam o preteklem letu, se počutim kot na vrtiljaku sredi kampa v Maredi. Tistemu, ki je najbolj sumljiv, pa ne veš ravno, če bi se res prepustil njegovim dogodivščinam, ki se znajo končati dokaj klavrno.

Priznam, lanskega vstopa v novo leto se nisem niti najmanj veselila. Strašila me je negotovost, ki jo je leto prinašalo s seboj in grenak priokus, da se stvari morda ne bodo iztekle tako, kot sem si želela. Danes, ko tole pišem lahko rečem, da je bil strah delno upravičen. Leto je bilo vsekakor čustveni vrtiljak, z najboljšim zaključkom, na kar si v začetku letošnjega januarja nisem upala niti pomisliti.

Novoletna darila v sobah intenzivne nege in neskončni težki obiski ljubljanskega UKC-ja, so bili v februarju poplačani z najboljšo novico, ki jo bo verjetno težko prekositi. Moji morebitni bodoči otroci in sanjski moški, ki si trenutno v svoji zdravniški halji verjetno na dobrodelni odpravi v državah tretjega sveta, oprostite. Dokler vas ne spoznam stojim za svojimi besedami. No, danes bolj ležim, ampak pustimo malenkosti.

Če sem iskrena sem potem pol leta samo nekako živela. Bolj bledo, medlo, neaktivno in apatično. Dnevi so bežali mimo ujeti v vsakodnevno rutino, ki mi je sicer pošteno presedala a je bila kot varna odeja, s katero sem se lahko pokrila in se delala, da nič zunaj nje ne obstaja oziroma sem se prepričevala, da nič zunaj nje zame ne sme obstajati, ker to ni prav. Ker je prav, da samo sebe odstavim na stranski tir in živim za druge.

Potem pa bum, tresk, rakete, ognjemeti, robci, solze, smeh in neskončno olajšanje ob spoznanju kako totalno zgrešena so bila moja prepričanja. Vsi, ki ne verjamemo več v Božička, vemo, da vsak dobi samo eno priložnost živeti življenje. Pa pustimo reinkarnacije v drevesa, žuželke, morske alge, letalonosilke in podobno, btw jaz bom sigurno morski prašiček, ki ga po dveh letih pretirano dekadentnega življenja zadane kap, in prav je, da jo izkoristimo do popolnosti.

Da delamo napake, si jih priznamo, popravimo, zaradi njih postanemo še boljši in se predvsem zavedamo, da imamo sami v rokah vsa orodja za lastno srečo. Noben drug, razen nas samih. Misel, ki je sicer rahlo zastrašujoča a po drugi strani best f****** news ever! Sky is the limit!

In zdaj bom pojedla ostale tri lončke, ki jih uspešno skrivam v zelenjavnem delu hladilnika. Kaj ste pa vi danes storili za vašo srečo? 😉

 

 

Pomarančno-čokoladni kozarčki
sestavine
  1. 1 Panettone (lahko kupljen)
Čokoladna krema
  1. 250 g jedilne čokolade
  2. 1 žlica medu
  3. Cimet
  4. Sol
  5. 6 dl sladke smetane
Pomarančna krema
  1. 200 g kisle smetane
  2. 250 g sladke smetane
  3. pomarančna lupinica
  4. 1 vrečka utrjevalca za smetano
  5. 20 g sladkorja v prahu
  6. 10 g pomarančnega sladkorja
postopek
  1. Čokoladna krema: Jedilno čokolado z 1,5 dl sladke smetane, medom, soljo in cimetom stopimo nad soparo. Pustimo, da se ohladi na sobno temperaturo in mešanico vmešamo v preostalo stepeno sladko smetano.
  2. Pomarančna krema:Sladko smetano stepemo s sladkorjem in utrjevalcem. Primešamo kislo smetano in naribano pomarančno lupinico.
  3. V lončke damo na koščke natrgan Panettone, nadevamo s čokoladno in nato pomarančno kremo. Po želji okrasimo in postavimo v hladilnik.
  4. Pa dober tek!
Bor mašina za punce http://bormasinazapunce.si/

 

Dodaj odgovor