V iskanju recepta za piškote z ovsenimi kosmiči

Na morju sem brala knjigo Tihi avtorice Susan Cain. Gre za knjigo z oddelka psihologije, verjetno bolj pop psihologije. Tako je tudi napisana. Avtorica obravnava temo introvertnosti (in ekstravertnosti) ter to, kako uspeti kot introvert tudi v svetu, ki pričakuje od nas, da smo ekstravertni. Poenostavljeno, kako tihi, mirni ljudje, ki so radi sami, uspejo v hrupnem svetu, kjer je potrebna velika mera družabnosti, povezovanja in tako ali drugače ‘prodajanja’ samega sebe. Avtorica je iz ZDA, kjer celotna družba še toliko bolj pričakuje in nagrajuje lastnosti, ki jih navadno pripisujemo ekstravertnim ljudem. Pri nas, mislim, stvar (še) ni prišla do skrajnosti, ki jih včasih avtorica opisuje v knjigi.

Zakaj sem se lotila knjige? Tema mi je zanimiva in tudi sama se uvrščam bolj med tiste nedružabne ljudi, ki se počutijo veliko bolj sproščene v manjših skupinah sestavljenih iz ljudi, ki jih pozna. Rada sem sama, rada premišljujem in na splošno so situacije s preveč stimulacije zame utrujajoče (velike skupine ljudi, ‘prodaja’ same sebe, hitro odločanje …). Sploh se ne znajdem na kakšnih kongresih in seminarjih, kjer imaš proste roke za mreženje – v takih primerih se navadno držim bolj zase ali malce poklepetam z ljudmi, ki jih že poznam. Težko mi je iti do nekoga, ki ga ne poznam, in začeti debato z njim/njo. O čem naj govorim? Ne vem, zmedena sem, počutim se neprijetno in me strah še dodatno ohromi, enostavno ne morem razmišljati. Pa vseeno delam v takem poklicu, kjer se dokaj pogosto udeležujem podobnih dogodkov. Od mene se pričakuje, da bom znala nekaj predstaviti pred veliko skupino. Da se bom povezovala in iskala nove partnerje. Da sploh ne začnem o fobiji pred telefonom. Pa vseeno gre. Počasi počasi se učim, vedno bolj sem sproščena in najdem tudi pogum, da koga ogovorim. In večinoma sploh ni tako strašno, kot si sama predstavljam. Je pa vseeno utrujajoče. Ne glede na to, koliko takih dogodkov dam čez, koliko klicev opravim, mi je vse skupaj še vedno bolj stresno kot da bi to postalo užitek. Seveda, vaja dela mojstra in vsekakor je vsakič lažje. Če pa nekaj časa ‘počivam’, se mi zdi kot da začenjam skoraj znova. V glavnem, sem kar nedružabna, če lahko tako rečem, tovrstne situacije mi vsekakor ne predstavljajo cone udobja.

Da se vrnem h knjigi … Napisana je prijetno, manj faktografsko, bolj berljivo, s kopico primerov, preko katerih so razloženi različni strokovni koncepti in raziskave, s katerimi se je srečala avtorica ob raziskovanju tematike. Prijetno branje. Kar pa me je vseeno precej zmotilo je bilo dejstvo, da sem skozi celo knjgo videla tudi sporočilo, ne samo, da se lahko uspešna, ampak na nek način, da je potrebno biti uspešen v današnjem svetu. Ne glede na osebnostne lastnosti, temperament, lahko le-te obrnem v svoj prid, jih izkoristim in sem uspešna. Naredim nekaj več. Pustim svoj pečat. In to je sporočilo, ki ga vedno bolj razločno in glasno slišim iz vseh strani. Pritisk, da moram biti nekaj več. Ni več dovolj, da opravljam službo. Ta mora biti moja strast, mora imeti neko višje poslanstvo ali pa vsaj biti zgodba o silovitem uspehu. Če pa opravljam neko povprečno službo, pa moram njuno v prostem času početi nekaj izjemnega. Začeti svoje lastno podjetje, postati prepoznavna govornica, organizirati množični dogodek, se ukvarjati z nekim razburljivim športom … kar koli, samo nekaj mora še biti.  Mogoče gre samo za pritisk, ki ga čutim sama, ali pa za pojav, ki se ga zavedajo ali ne tudi nekateri drugi, ne vem.

Ko sem se začela zavedati, da me ta pritisk ‘gane’, da se zaradi njega preveč obremenjujem, je postalo lažje. Še vedno se obremenjujem. Še vedno je tam in še vedno mi para živce. Je pa lažje, ko sem sem ga zavedala. Lažje si rečem, da ni mi treba. Ker sem zadovoljna s tem kar imam. Ker to je dovolj. Imam službo, ki jo rada opravljam, delam z ljudmi in mislim, da delam nekaj dobrega zanje. Imam družino, s katero mi je lepo, s katero rada preživljam in ji posvečam svoj čas. Rada se rekreiram, pa naj bo to hoja, pilates, ali kak drug šport. Rada kuham in to svoje veselje delim na tem blogu. V prostem času z veseljem preberem še kakšno dobro knjigo ali dve, pogledam kakšen film ali nadaljevanko. Grem na izlet. Plešem. Ob kavi in tortici počvekam s prijatelji in prijateljicami. Bo kar dovolj. Nimam ne časa ne energije še za kaj. In zaradi tega se nočem počutiti krivo. V redu je. Dovolj je. Ne rabim biti slavna diva, dovolj mi je moj prostorček na svetu, v katerem imam ljudi in stvari, ki jim imam rada in ki jih rada počnem.

Prav vesela sem, ko se mi včasih nekaj tako jasno prikaže pred očmi. Kar me muči že nekaj časa, ampak se tega nisem niti zavedala. Potem pa mi postane jasno. In se s tem lahko spopadem.

Kakorkoli, ne glede na to, na kakšno razmišljanje me je knjiga napeljala, sem jo z veseljem in zanimanjem prebrala. Napisana je poljudno, kar omogoča lažje branje in prebijanje skozi kar nekaj strani. Primeri iz vsakdanjega življenja so zanimivi in me je pri nekaterih prav zanimalo, kako se bodo razpletli, ali kakšna rešitev bi bila zanimiva. Proti koncu sem imela občutek, da je avtorica pohitela, da ji je zmanjkalo elana in me vsebina ni več toliko vlekla. Ali pa sem imela takega branja dovolj in se si želela nekaj lahkotnejšega. Konec koncev sem bila na morju. 🙂

Tukaj se za zdaj moje razmišljanje o mojem mestu na tem svetu zaključi za danes. Na vrsti je recept. Hotela sem sama doma pripraviti malce bolj zdrave piškote. Da ne zmažem cele embalaže kupljenih, ki so itak presladki. Tudi če so bio, eko, superzdravi. Poskusila sem nekaj receptov in kombinacij in skupaj spackala tale recept, s katerim se kar zadovoljna. Če vam uspe kakšna boljša različica, pa kar z besedo na dan – v komentarjih je obilica prostora. 🙂

piškoti z ovsenimi kosmiči
sestavine
  1. 130 g pirine moke tip 630
  2. 170 g grobih ovsenih kosmičev
  3. 1 žlička sode bikarbone
  4. 1/2 žličke soli
  5. 100 g masla
  6. 70 g rjavega sladkorja
  7. 1 zvrhana žlica medu
  8. 1 jajce
postopek
  1. Zmešamo moko, ovsene kosmiče, sol in sodo. V drugi posodi zmešamo sladkor, maslo in med, dodamo še jajce. Suhim sestavinam primešamo mokre, dobro premešamo in damo za vsaj 30 minut pokrito počivati v hladilnik. Segrejemo pečico na 180°C, pekač opremimo s papirjem za peko. Iz mase oblikujemo kroglice in jih sploščimo v okrogle piškote. Pečemo 13 minut. Vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladijo.
zapiski
  1. Maslo in jajca naj bodo sobne temperature. Tako jih boste lažje zmešali tudi na roke.
  2. Pirino moko lahko zamenjate tudi z ostro belo, vendar je okus zelo drugačen.
  3. Piškoti niso pretirano sladki. Če želite slajše, dodajte več sladkorja (100 g namesto 70 g) ali medu.
  4. Piškotom lahko poljubno primešate na koščke nasekljane oreščke, čokolado, suho sadje ali druge poljubne dodatke. Lahko jih tudi pomočite v stopljeno čokolado. V primeru dodajanja slajših dodatkov kot so suho sadje in čokolada, lahko še dodatno zmanjšate količino sladkorja v piškotih.
Bor mašina za punce http://bormasinazapunce.si/

Dodaj odgovor