Več vadbe, več slaščic?

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: “Si upaš?” in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te ‘psihološke prevare’ mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe ‘potiho’ izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna ‘javna objava’ nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

Za zdaj mi gredo najbolje od rok, nog in drugih delov telesa ‘fit izzivi’, torej športni izzivi. Začelo se je v maju, ko sta me Uroš in Gaja navdušila nad #plank izzivom. Sprva sicer nisem verjela, da bom zadnji dan dosegla 5 minut, ampak sem bila tako trmasta, da sem izziv v celoti opravila. To me je spodbudilo, da sem se v juniju lotila novega fit izziva – #Popeye izziva, kjer sem trenirala roke. Ohranila sem redno vadbo plank-a in dodala nekaj vaj za roke. Izziv sem sestavila iz vaj, ki sem jih našla v različnih izzivih na spletu. In ga konec junija tudi uspešno opravila. Julij je torej kričal po novih izzivih. Nisem prepričana, ali sem si zastavila preveč, ali ne, vsekakor bo izziv, da vse tri fit izzive (nadaljevanje #Popeye, #fitrit in #6pack) opravim. Poročam (ha!, pa sem se še malo bolj zavezala k izpolnitvi).

S Tino sva se včeraj pogovarjali o vseh mogočih izzivih, tudi o peki in motivaciji zanjo. Sama bi namreč rada redno kaj dobrega spekla, vendar se mi veliko prevečkrat zgodi, da potem ne vem, kaj bi, ali pa se enostavno ne zbrcam v trgovino, da bi kupila potrebne sestavine. Pa kar odlašam in odlašam. Tokrat sem imela sestavine že doma in ko se bližajo roki uporabe določenih izdelkov, je potrebno iz njih nekaj ustvariti. Doma sem imela maskarpone in svež ribez, tako da sem se odločila, da se preizkusim v peki sirove torte, sirovega kolača ali cheescake-a. Receptov je na spletu najbrž vsaj toliko, kolikor je ljudi, ki objavljajo recepte, pa naj bo to na blogih ali kuharskih portalih. Seveda tej poplavi receptov dodajam svojega, saj se nisem mogla upreti preizkušanju v kuhinji in kombinaciji različnih receptov med seboj. Na spletu sem pregledala kopico receptov (zavihke, v katerih so bili, sem žal že zaprla, tako da ne bo iz njih nič, razen parih), med njimi tudi Tinin čizkejk, Huferkino borovničevo sirovo torto in Galin čizkejk. Recept gre takole … Začela sem s piškotnim testom. Na roke sem zdrobila 100 g polnozrnatih in 100 g kakavovih Leibniz piškotov (čisto fino mi je, če so nekateri koščki piškotov večji), stopila 100 g masla, vse skupaj zmešala in dodala še pol žličke cimeta, žličko ruma in pol žličke soli.

Vse skupaj sem dobro premešala in razporedila na dno tortnega pekača premera 26 cm sem položila peki papir (želela sem si višje torte).

Piškotno podlago sem dala za nekaj časa počivati v hladilnik, da se je nekoliko strdila. Po tem, ko sem se zamotila s kopico drugih opravkov, sem se ponovno lotila projekta ‘sirova torta’. V posodi sem, kar na roke oz. z žlico, skupaj zmešala 500 g maskarponeja, 250 g skute, 2 žlički medu, 60 g sladkorja (če ste bolj od sladkega, količino radodarno povečajte), žličko vanilijevega sladkorja, po pol žličke vanilijeve in limonine esence in na koncu dodala dve razžvrkljani jajci. Oprala sem 4 marelice in nekaj ribeza, marelice sem narezala na manjše koščke ter sadje razporedila na piškotno podlago.

Na sadje sem razporedila sirovo maso in vse skupaj za slabo uro postavila v pečico, ki sem jo predhodno segrela na 170°C. Po pretečenem času sem pečico izključila, torto pa pustila, da se v njej ohlaja (vrata pečice sem pustila priprta). Potem sem jo pustila še kakšno uro ohlajati na pultu in jo vendarle postavila čez noč v hladilnik (če se mudi, najbrž zadostuje tudi kakšna ura ali dve).

Naslednji dan sem se lotila še sadnega preliva. Oprala sem 5 marelic in nekaj ribeza, jima dodala kakšnih 20 g sladkorja in vse skupaj pokuhala (količine so zgolj približna ocena, tako da vsekakor spremljate kuhanje preliva in po potrebi dodajte sestavine). Uporabljala sem marelice in ribez, ker sem imela ravno te v hladilniku. Lahko uporabite katero koli sadje, ki vam je všeč, možnosti je res veliko. Ko se je sadni preliv malce ohladil, sem ga polila po sirovi torti in vse skupaj ponovno postavila na hlajenje v hladilnik.

In smo se posladkali. No, v bistvu niti ni bilo tako sladko, bolj smo se osvežili z dobro sladico.
P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Dodaj odgovor