50-50

Ko imaš 50 % možnosti za uspeh, se nekako ne moreš izogniti razočaranju, ki sledi, ko ti ne uspe. Temu se navadno poskušam izogniti tako, da se ne veselim pretirano vnaprej, da ne razmišljam preveč o tem, kako bo, ko se bo situacija razpletla v moje dobro. Vendar ne gre vedno tako. Včasih je potrebno vložiti več sebe, več truda, časa in razmisleka, celo navdušenja in zavzetosti, da imaš več možnosti za pozitiven razplet. Poskušam se držati ‘filozofije’, da mi vsaka izkušnja prinaša nekaj dobrega, me nekaj nauči, da bom lahko v prihodnje delala manj napak, da bom boljša in da mi bo lepše. Nemogoče je namreč, da ne bi bila nikoli razočarana. Ko pa se to zgodi, naj bo iz tega kar največ pozitivnega. Eno od ‘zdravil’, ko doživim razočaranje, je vsekakor peka oz. to, da se zatečem v kuhinjo in skuham, spečem ali kako drugače ustvarim kaj dobrega.

Tokrat sem kuhala marelično marmelado. Točno takšno, kot jo kuha moja babica in jo imam najraje. Kuhala sem jo prvič in nisem imela pojma, kako bo izpadla. Sladic in druge hrane, ki jih kdo res odlično pripravi, se velikokrat bojim sama pripraviti, saj moram zadostiti visokim kriterijem. Vendar, za marmelado sem se dolgo posvetovala z babico po telefonu, in ker je recept res preprost (in sem imela doma 8 kg marelic), sem se ga lotila z radovednostjo.

Začela sem z razkoščičenjem marelic. Porezala sem porjavele in poškodovane dele sadja in marelice zrezala na osmine. Marmelada tako ni povsem gladka, ampak ima noter ‘koščke’ marelic, kar mi je bilo pri babičini marmeladi vedno všeč. Če si želite bolj gladke marmelade, marelice predhodno vrzite v mikser. Iz mamine omare sem vzela največji lonec in ga napolnila s 4,5 kg razkoščičenih marelic in 1,575 kg sladkorja. Na kg razkoščičenih marelic sem torej dala 350 g sladkorja. Lonec sem postavila na ogenj in začela kuhati. Začela sem z nižjo temperaturo in mešala marelice in sladkor, dokler marmelada ni postala že bolj tekoča. Temperaturo sem nekoliko zvišala in naslednji dve uri marmelado vztrajno mešala, da se ni prijela ali zažgala. Babica mi je kasneje skesano povedala, da je izpustila pomembno informacijo, in sicer, da je bolje, če kuhaš hkrati manjše količine marelic oz. marmelade, saj se tako hitreje skuha in je kuhana v približno eni uri.

 Ko je marmelada kuhana, jo prelijemo v steklene kozarčke, jih označimo in pustimo, da se ohladi. Kozarčke je pred tem potrebno dobro oprati v pomivalnem stroju (ali kako drugače prekuhati/razkužiti) in v pečici ogreti na 100°C, da se marmelada ne pokvari in da se pokrovčki bolje zaprejo. Emmm … ta-dam, to je vsa znanost. Marmelado sem danes poskusila in sem z njo zelo zadovoljna. Vsekakor se bom v kratkem lotila še kakšne druge, morda malce bolj eksotične.
P.S.: Bor mašino za punce lahko najdete tudi na Facebooku.

Dodaj odgovor