Ko zapojejo maline.

Na našem vrtu imamo za hišo v enem kotu posajene maline in ribez. Mala divjina našega vrta. Maline so namreč precej ofenzivne in iz leta v leto se širijo. Tam nekje globoko v njihovi notranjosti je pokopan tudi moj hrček. Dobila sem ga, ko sem bila stara 10 let, umrl je dve leti kasneje. Ime mu je bilo Dolfi in strašansko sem se ga bala. Jaz bi se z njim igrala in ga premetavala po rokah kot malo plišasto igračo, on pa je pogrizel vse, kar mu je prišlo pod zobe, vključno z maminimi zavesami, lončnicami in prsti vseh mojih prijateljev. Z Dolfijem sem imela kontakt samo, kadar sem mu čistila kletko, in sem ga precej nerodno transportirala iz varnega zavetja njegove hiške v kopalno kad. Tam je potem panično tekal gor in dol. Potem je nekega dne v hišo prišla Bona, Dolfi je imel svoj mir in potem je enega poletja umrl, ko sem bila na morju, brat pa ga je pokopal med maline.

Sedaj imam pa Bono. Stara je že 13 let, imela je že štiri operacije, a je še vedno tako vitalna, da se ljudje čudijo, ko jim povem, koliko je stara. No, Bona je pa udomačena. Spi na postelji, zjutraj se stisneva celo v žličko. In ko je bila Bona majhna, sem jo udomačila in premetavala po rokah in se z njo igrala. Oblačila sem jo v moja otroška oblačila in imeli sva modno revijo. Zato me Bona še dandanes ne mara preveč. Mislim okej, če nima druge izbire, sem tudi jaz dobra, ampak najraje se stisne k moji mami, ki, pazi to, sicer sploh ni ljubiteljica psov. Jaz imam pa res nesrečo. Očitno imam enega tistih sindromov, o katerem sem oni dan med napadom dolgočasja prebirala na Starševskem čveku [ultimativni slovenski forum, med branjem katerega je žulj na čelu zaradi te reakcije zagotovoljen]. Sicer je šlo za razmerje poročen moški – poročena ženska – njuna otroka v istem vrtcu – on zdolgočasen in v želji po zabavi – ona sicer neodločna, a potem … No, pisanje te anonimnice se je bralo nekako tako kot roman Panika izpod peresa Dese Muck. In taka je zgodba med mano in Bono – jaz ji izkazujem vso možno ljubezen, ona se pa raje greje pri nogah mami, ki jo pol časa ignorira. Evo, ignoranca očitno pali.

No, ampak sladkarije, te pa vedno vračajo ljubezen. Znajo zacelit vse čustvene rane in bolečine in dolgočasne trenutke in utrujene trenutke, ko se vrneš iz službe, sesedeš na kavč in ohladiš misli z banjico sladoleda. Prejšnjo nedeljo se nama je pri gledanju nogometa pridružila še Ana, in ker nismo želeli tvegati, da bi naša ekipa izgubila (čeprav niti ne vem, za koga smo sploh navijali?!), smo si za vsak slučaj pripravili Čokoladno-malinove cupcakese.

Najprej začnemo z mafini. Ravno te dni sem gledala en nov prispevek moje najljubše ‘food-blogerke’ Raize (Dulce Delight) in si zapomnila, da je biskvit, v katerem uporabimo sodo bikarbono in neko drugo kislo sestavino, zaradi kemične reakcije, ki nastane, bolj sočen in žmohten. Se mi zdi, da Američani kar precej uporabljajo to finto, sploh za te njihove torte, ki jih nikoli ne sočijo, ampak samo namažejo s kremami.

In ravno kot za nalašč sem v eni izmed Učilinih “kuharskih knjig” (mogoče bi bil boljši izraz zbirka receptov) našla recept za Čokoladni greh, kot se imenujejo teli mafini. Je pa tista klasična finta – zmešamo suhe sestavine v eni posodi, pa mokre sestavine v drugi posodi, nato pa vse skupaj na hitro skupaj, napolnimo modelčke in spečemo. Jaz sem naredila takole: 50 gramov masla sem vzela iz hladilnika in ga za kakšnih 20 sekund izgnala v mikrovalovko, da se je malce zmehčalo. Potem dodamo 100 gramov sladkorja in stepamo, da nastane kremasta zmes. Kakšno minuto ali dve je povsem dovolj. Dodamo še dve jajci in 125 gramov kisle smetane (jaz je nisem imela in sem jo nadomestila s 180 gramov jogurta). Potem pa pride na vrsto čokolada: jaz imam čokolado stopljeno kar na zalogo. To pri meni pomeni stopljena jedilna čokolada, ki ji dodam malce olja. Potem to čokolado uporabljam za obliv, za pisanje po tortah, zlila pa sem jo tudi v tole maso za mafine. Tam kakšnih 5 velikih žlic stopljene, sicer pa ne vem, naredite po občutku. V receptu sicer piše, da uporabimo 3 jedilne žlice kakava v prahu. V drugo posodo presejemo 125 gramov moke in eno jedilno žličko sode bikarbone, zmešamo in vmešamo k mokrim sestavinam (jaz sem kar z mešalcem). Če je masa pregosta, ji dolijemo malo mleka ali pa limonin sok. Moja masa je bila tako redka, da sem jo kar zlivala v modelčke, ni bila pa čisto tekoča. Pečemo 20 minut na 180°C in jih ohladimo.

Vmes se sprehodimo na vrt in naberemo sveže maline. Iz hladilnika vzamemo 250 gramov maskarpone sira, mu dodamo 2 žlici sladkorja v prahu in toliko malin, da je krema krasne rožnate barve, ne sme pa biti preveč tekoča. Mora biti čvrsta, da jo bomo lahko brizgali na mafine. Jaz se vsem globoko opravičujem, ampak res ne morem podati natančnih količin, ker včasih res samo kaj vzamem iz omare, stresem in si ne zapišem, koliko sem uporabila. Pa saj … ko je okus dober in konsistenca štima, je to to. Kremo nabrizgamo na mafine, še dekoriramo (z nastrgano čokolado ali pa celimi malinami) in … uživamo.

Ter poslušamo Bonino moledovanje, da ona bi tudi cupcake …

Dodaj odgovor