Izpovedi povprečne blondinke in Piškoti z arašidovim maslom

Za razliko od večine mojih vrstnikov imam sama pogosto problem, da se zbujam prekmalu. Običajno sem v pogonu že okrog šestih zjutraj. No, če sem čisto iskrena se je moj urnik zadnji mesec precej spremenil, saj do zgodnjih jutranjih ur zrem v računalniški ekran in spremljam Tino. Aha, trenutno spadam med tiste strašljive ljudi, ki poslušajo pogovore popolnih neznancev in se ob tem neznansko zabavajo! Na to sicer nisem ponosna, ampak imam vsaj dober izgovor. Tolažim se z dejstvom, da če ne bi poznala Tine, šova ne bi spremljala tako podrobno in ker sem nad najdenim izgovorom navdušena in vanj  trdno verjamem, se še vedno brezskrbno predajam najmodernejši obliki zasledovanja.

Da je moja obsesija presegla vse meje zdravega okusa sem se v resnici zavedla šele, ko so se tekmovalci igrali igrice. Njih je bilo deset, sedeli so v krogu. Jaz sem sedela sama, na drugi strani ekrana in počela isto! Pisala odgovore na list papirja! Ko sem doživela trenutek razodetja, so mi možgani sporočili: »Nina, ti si prizadeta! A res nimaš bolšgadela??!!«. Iskreno? …  nisem ga imela in bilo mi je vseeno. Jaz sem se imela fino, ne dvomim pa, da bi se imel fino tudi naključni gledalec, če bi bila kamera usmerjena v mojo sobo. Gledati blondinko v vprašljivem psihičnem stanju, kako bulji v ekran, se sama sebi hihita in vmes nekaj čečka na list papirja … ja saj me je sram, ampak kaj naj, vsako tele ma svoj veselje in vsaka blondinka svoje hibe. V mojem primeru očitno ne le eno!

Kaj sem že želela povedati preden sem celi Sloveniji priznala, da se po ulicah ne bi smela sprehajati brez nadzora odgovorne osebe? Verjetno sem se želela pohvaliti, da se moje zgodnje vstajanje v veliki meri obrestuje sodelavcem. Časovno luknjo med vstajanjem in dejanskim odhodom v službo pogosto zapolnim s peko in sodelavce zjutraj razveselim s sveže pečenimi piškoti. Stara mama, božiček, psihopat in zasledovalec v eni osebi torej. Zakaj sem že samska?
Medtem ko si bom sama belila glavo z zgornjim vprašanjem, vam zaupam recept za piškote z arašidovim maslom s katerimi sem nazadnje razveselila svoje sodelavce.
Za piškote potrebujemo:
  • 170 gramov masla sobne temperature
  • 100 gramov rjavega sladkorja
  • 80 gramov belega sladkorja
  • 1 vanilijev sladkor
  • 1 jajce
  • 185 gramov arašidovega masla (lahko je z ali brez delcev arašidov)
  • 1/2 žličke sode bikarbone
  • ¼ žličke soli
  • ½ skodelice oreščkov ali koščkov čokolade (po želji)

Preden se lotimo ustvarjanja, ogrejemo pečico na 180 stopinj. Nato sledi bolj kreativni del postopka, ki nas bo pripeljal do končnega uživanja. Mehko maslo damo v posodo skupaj z vsemi tremi vrstami sladkorja in stepamo do kremastega. To naj bi vam vzelo 2 do 3 minutke, je pa res, da se vam te lahko zdijo zelo dolge, če se dela lotite z ročnim mikserjem. Maslu dodamo arašidovo maslo, premešamo in dodamo še jajce, ki naj bo sobne temperature, in ponovno mešamo, da se masa poenoti. V ločeni posodi zmešamo ostale sestavine: moko, sol in sodo bikarbono, ki jo lahko nadomestite tudi s pecilnim praškom. Suhe sestavine nato dodamo v masleno zmes in stepamo, da je masa enotna. Čisto na koncu po želji dodamo oreščke ali koščke čokolade.

Iz mase oblikujemo približno 2,5 centimetra velike kroglice, ki jih z razmikom 5 centimetrov polagamo na s peki papirjem obložen pekač. Nato z vilicami, ki jih sproti povaljamo v kristalnem sladkorju, oblikujemo križ-kraž vzorec, ki je značilen za arašidove piškotke. Piškote pečemo v ogreti pečici od 10 do 12 minut, priporočam pa, da na polovici peke obrnete pekač. Ko so pečeni, naj se pet minut ohlajajo na pekaču, nato jih preložite na rešetko in pustite, da se popolnoma ohladijo. Zadnjega dela se sama ne držim, priznam. Še preden jih preložim na rešetko si tri zbašem v usta in čisto vedno mi je žal. Noben piškot ni vreden, da po svetu hodite z opečenim jezikom in ste zato dober teden prikrajšani za brezskrbno uživanje v basanju. Učite se iz mojih napak in brzdajte nagone!
Pa dober tek!

2 comments

Dodaj odgovor