Čizkejk.

Ura je pol šestih zjutraj, moje telo se že zadnja dva tedna takole zbuja pred budlko, in oprostite mi, če moje misli niso najbolj nabrušene. Veste, občutek, ko človek odpre oči pred budilko, je zanimiv. Prva stvar je ta, da ti niti ni najbolj jasno, kateri dan sploh je. Zvonjenje budilke ti najbrž kaj hitro da vedeti, da vstajaš pod prisilo, kar lahko enačimo s tem, da je treba v službo. Brez budilke pa so misli za trenutek prepuščene interpretaciji. Kateri dan je? Kateri del dneva je? Koliko je ura? Zakaj budilka ne zvoni? No … vse to je hitro rešeno s pogledom na uro. Potem pa naprej … ali naj vstanem? Naj še malo poležim? Borba je huda, ampak misel na to, da me zbudi nehumano tuljenje budilke je veliko težja od tega, da kar vstanem in postorim kaj, za kar mi bo popoldne tako ali drugače zmanjkalo časa.

In sedaj sem tu.

V soboto pa sem bila v zidan’ci. Dva avtomobila z ljubljansko registracijo sta onesnažila malce dolenjskega zraka in slavilo se je dolgo in obilno. Moja najljubša oseba pod soncem je praznovala rojstni dan. Sladki program je bil obsežen in izjemen, šel je pa nekako takole. Slavljenčeva mama se je že zjutraj odpravila v lokalno pekarno po mini krofke in rogljičke, ki so naravnost za umret.

Tudi naša mati se je menda že zjutraj vrtela po kuhinji in obljubim vam, da pridobim recepturo za tisto pehtranovo potico, ki je vredna vsakega greha – sveža se je pa še premaknila na vrh mojega seznama jedi, ki jih želim jesti tik preden umrem.

Za spremljevalni program so bile mišljene tudi Jaffa kroglice, ki so v oblici vsega drugega ostale malce zasenčene, ampak pojedli smo jih tako ali drugače, če ne v soboto pa včeraj po kosilu in tudi one se bodo v prihodnjih dneh znašle tule gor.

In premaknimo se torej končno do zvezde večera: Cheesecake, sirova torta, sirovo-skutna torta, tole slednje bo kar najbolj pravilno.

Stvar je taka, da jaz nisem najbolj navdušena nad ameriškimi pogruntavščinami. Njihova preprostost me plaši, lenoba njihovih iznajditeljev se mi gabi, vse skupaj pa je na koncu tako ali drugače velikokrat … zanič. Sem se enkrat lotila Red velvet cake in ne pomnim, kdaj v življenju sem jedla še tako ogabno torto. In glavni krivec za to je bil prav cream cheese oz. kremni sir. Philadelphija oz. kakšen drug cenejši ekvivalent. In potem po celem tednu prebiranja receptov za cheesecake in kombiniranju, končno najdem zadovoljivega, v nadevu pa so omenjeni trije lončki kremnega sira. Že sama misel na to me je … nasitila. Pa sem si rekla, bom jaz poskusila malce po svoje. In sem res zamenjala en del kremnega sira za skuto in nastala je sicer malce kompaktnejša, ampak v kombinaciji z goznimi sadeži zelo dobra torta.

Gre pa takole. Najprej se lotimo podlage. 250 gramov polnozrnatih piškotov sem zmlela v multipraktiku, medtem pa v posodi na štedilniku stopila 125 gramov masla, ki sem mu dodala malce cimeta. Potem sem maslo zlila k drobtinam, dobro premešala, dodala malo ruma, stresla v tortni pekač premera 26 cm, ki sem ga prej obložila s peki papirjem, in z roko vse dobro potlačila ob dno. Tudi še se podlaga zdi malenkost suha – jo bo že tudi nadev še dodatno navlažil. Podlago postavimo v hladilnik.

Jaz sem jo sicer pustila čez noč, ampak mislim, da ne igra hude vloge dejstvo, ali je v hladilniku pol ure ali eno noč. V vsakem primeru se lahko lotimo nadeva. V posodo sem dala 400 gramov kremnega sira (kupila sem ga v Lidlu) in 500 gramov pasirane skute (prav tako Lidlove). Dodala sem 150 gramov sladkorja (od tega sta bila zraven dva vanilijeva sladkorja, ampak skupna količina še vedno 150 gramov), vlila zraven še malo koncentrata limone in vanilijeve esence. Vse sem dobro zmiksala, da je nastala gladka zmes. Potem sem dodala 3 jajca in še malo zmiksala, da so se lepo vmešala. Ampak zmes ne sme nastati penasta in rahla, še vedno mora biti gladka. Potem jo samo vlijemo v pekač in pečemo slabo uro na kaj pa vem, tam nekje med 160 in 170 stopinj C. Jaz sem začela na malce večji temperaturi, potem sem vmes malo znižala, potrebno je opazovati, kako se torta obnaša. Ko enakomerno porumeni, ko je na otip skorja zapečena in kompaktna, takrat je to to. Pa ne se ustrašit, med peko torta kar naraste, ob ohlajanju pa se spusti nazaj dol. Ko je torta pečena, jo najprej pustite še malo v pečici s priprtimi vrati. Potem naj se ohladi na pultu in šele potem lahko roma v hladilnik.

Sledi pa še preliv iz gozdnih sadežev. Jaz sem uporabila 750 gramov zamrznjenih gozdnih sadežev. Po navodilih Huferke sem jim dodala 100 gramov sladkorja, za 120 ml mešanice limoninega soka in vode ter dve žlici škroba, malce pokuhala in vse skupaj prelila čez torto. To je potem celo noč počivalo v hladilniku. Zmes se je zgostila, nastal je tak sirup, ki pa se je razlil čez torto, ko smo sneli obroč. Ni bilo nobene tragike, ampak potemtakem lahko ta preliv pustimo tudi kar v ločeni posodi in ga samo dodamo na vsak kos posebej, bo mogoče še bolj smiselno. Za strjen nadev iz gozdnih sadežev bi bilo pa potrebno dodati bodisi želatino, ali pa gozdne sadeže zakuhati v vanilijev puding (kot to delam za malinino torto po receptu moje mami, ki pa ne vem, če se je že imel priložnost znajti tu zgoraj).

Kakokoli že, bilo je odlično, jaz sem zraven ponudila še žlico stepene smetane. Nomz na kvadrat.

Dodaj odgovor