Zakaj bi se vsak posameznik v življenju moral prevažati z javnim mestim prevozom?

Dobro, pustimo ob strani to, da javni potniški promet pripomore k čistejšemu zraku, manj izpustov CO2 in tako naprej. Jasno kot beli dan je tudi to, da bi bil transport vseh neposredno in posredno vpletenih v javni promet veliko hitrejši, če bi se še kak odstotek ljudi več vendarle odločil za tak način vsakodnevnega prevažanja iz točke A v točko B. Poskusimo tudi spregledati dejstvo precej visokih cen mestnega (pa najverjetneje tudi primestnega) prometa, ki ob primerjavi s cenami veliko bolj učinkovitega prevažanja v Sevilli, ki sem ga imela moč izkusiti, povzroči nemalo trenutkov, ko bi se človek zaletel v najbližji trši objekt. Za primerjavo: v Sevilli avtobusi vozijo sicer brez voznega reda, ampak neprenehoma (torej – ko pride do končne postaje, se obrne in gre nazaj), ne glede na dan v tednu/praznik. Cena? 60 centov oziroma 70c za možnost prestopanja znotraj določenega časovnega intervala. V Sloveniji vemo, kako je. Srečo imaš, da kam prideš, če le ni praznika, sobote ali nedelje, oskubijo pa te za 1.20€. Pa dobro.

Vrnimo se k začetnemu vprašanju. Naj najprej povem, da je bila moja samozavest na vrhuncu prav v tistem obdobju življenja, ko sem se vsak dan redno prevažala z mestnim prometom. Na avtobusu se namreč sreča takšne in drugačne ljudi in naravnost odlično se človek počuti, ko se lahko uvrsti med “normalne”. Pa ker vsi vemo, da je normalnost nemogoče definirati, lahko na tem mestu podam kakšne druge primerjave oz. definicije. Na avtobusu se zaveš, da je s tabo vse okej, zato ker se ti tuširaš. Pa zato, ker se ne pogovarjaš sam s sabo. Pa zato, ker si sposoben v naročju pestovati knjigo in ne nujno pametnega telefona. Pa zato, ker se znaš obnašati. Ker poslušaš glasbo v ušesih in je ne deliš s celim avtobusom. In tako naprej, in tako naprej.
Spoštovani kolega je zadnjič napisal nekaj na isto temo in srčno upam, da me ne bo obtožil takega plagiatorstva kot v vsem znanem zadnjem primeru, ampak kot rojena Ljubljančanka si drznem prilastiti pravico do zapisa o tem prevoznem sredstvu, ki ga uporabljam vse od četrtega razreda osnovne šole. In to, da je moja uporaba le-tega v zadnjih letih študija, še posebej pa to, da se ne prevažam skozi sam center prestolnice, hudo okrnjena, je po mojem mnenju tudi eden izmed razlogov mojega šibkega psihičnega stanja!
Toliko na kratko, pojdimo k današnji recepturi.
Malo mi je smotano pisat recept, sploh glede na to, da se je pred kratkih pojavil v svetu “kulinaričnih blogov“, ampak ni panike, če ne drugega, bo za mojo lastno evidenco. Kokosove kroglice z brusnicami.
Zadeva je menda dobra, priprava pa enostavna, samo malce … zanimiva. Stvar je taka – v kozici na ognju stopimo 180 gramov masla, dodamo 180 gramov sladkorja, 1 dl vode ter 150 gramov kokosove moke. Vse to dobro premešamo. S štedilnika lahko posodo odstavite takoj, ko se maslo stopi. Potem pa vmešamo še 300 gramov mleka v prahu. Zadeva tu postane zanimiva, saj masa nenadoma postane zelo, ampak res zelo gosta. Jaz sem se morala kar namatrati, da sem na koncu vso mleko v prahu vmešala, da je bila zmes homogena. Ne vem, mogoče se ga lahko doda tudi manj. To je tudi razlog, zakaj se maso potem, ko naj bi se ohladila, zelo zelo težko oblikuje v kroglice. Mislim, da niti ni potrebno čakati, da se vse skupaj ohladi, ampak lahko takoj vmešamo še 100 gramov nasekljanih brusnic, oblikujemo kroglice, jih povaljamo v kokosovi moki in potem ohladimo. To je vsa umetnost.

2 comments

  1. Špela says:

    Verjetno bi mleka lahko dali tudi manj… Masa je res precej gosta, ampak je pa to po drugi strani dobro, saj kroglice obdržijo svojo obliko tudi če so dlje časa na sobni temperaturi. Tako se ne more zgoditi kar se je meni na nekem praznovanju, ko smo rafaelo jedli kar z žlico, saj so se kroglice preveč razlezle.

  2. Tina says:

    Ja! To imaš prav, tisti rafaleo je tako mehek, da sem jaz hodila celo noč v hladilnik gledat, če se bo kaj strdila masa 😀

Dodaj odgovor