Kosilo, ozimnica in nekaj novega, kar bo jedel tudi on.

Kuhanje je nekaj lepega, nekaj, ob čemer se sprostim in mi pomaga, da si ponovno nadenem pristen nasmešek na obraz. Ne samo zaradi dobrot, ki jih zaužijem na koncu, ampak zaradi celotnega postopka priprave. Ko kuham, sem zbrana na stvari, ki jih počnem. Na rezanje zelenjave ali gnetenje testa. Misli mi redko uhajajo na druga vprašanja in jih lahko velikokrat preusmerim iz kakšnega temnega kotička, v katerega so zašle, nazaj na prijetnejše stvari. Jih obrnem nazaj v tisto smer, v katero bi jih imela rada obrnjene večino časa, v dobro in lepo. Berem se tako klišejsko in dolgočasno, vendar v težkih časih tudi klišeji pomagajo, da se počutim bolje. Konec koncev so klišeji tam z razlogom. Edina škoda je, da jih ne jemljemo več s takšno težo, kot si jo zaslužijo.

1
Stare stvari je potrebno včasih odprašiti in jih ponovno preizkusiti. Ne morem ravno reči, da je jed, ki sem si jo izbrala za pripravo ob našem prvem #kuham izzivu, ‘zaprašena’ in pozabljena, daleč od tega. Je pa definitivno ena tistih, ki jih imam najraje, vendar sem nanjo vedno gledala s strahospoštovanjem in se je enostavno nisem upala lotiti, ker sem bila sveto prepričana, da je ni tako lahko pripraviti. Tako kot dobro zelenjavno juho. Zato sem se odločila, da bom ob naši prvi nalogi lotila krompirjevih njokov. Da pa ne bi bili čisto navadni, sem jih naredila s pirino moko, ker sem pri svojem ustvarjanju belo moko skoraj že zamenja s pirino.

2
Celotna zaveda seveda ni bila niti najmanj tako težavna, kot sem si jo jaz naredila v svoji glavi. Najprej sem enostavno olupila dober kilogram krompirja, ga narezala na koščke in ga dala kuhati v slano vodo. Kuhanega sem odcedila in vrnila nazaj v posodo, kjer sem mu dodala malo masla, 4 žlice kisle smetane in malo mleka, tako da sem dobila čisto običajen pire krompir, kot ga pripravljam sama. V posodi sem nato razžvrkljala eno jajce, mu dodala 350 g pirine moke inpolovico zavojčka pecilnega praška, ki pa ga lahko mirne vesti izpustite, ter malo soli. Moki sem dodala pire krompir in vse dodobra zmešala. Masa za njoke je pripravljena! Mislila sem si, da to še ni to, moram počakati, da njoke oblikujem in skuham. Šele potem bom ugotovila, kako težko je vse skupaj in začela ugotavljati, kaj za vraga sem naredila narobe.
3
Nič takega se ni zgodilo. Pomokala sem površino, na kateri sem oblikovala podolgovate svaljke in jih z nožem razrezala na njoke. Te sem postavila na rahlo pomokan krožnik, nekaj pa sem jih vrglav vrelo slano vodo, ki sem jo na štedilnik postavila preden sem se lotila oblikovanja. V vodi so se moji njoki neverjetno hitro skuhali (beri: priplavali na vrh).
4
Ko sem jih pobrala iz vode, sem ugotovila, da imam že osnovo kosila, nisem pa imela nič, s čimer bi jih polila. Niti ideje o omaki. O-o, slabo sem to načrtovala. Na hitro sem se odločila, da bi rada okusila njoke in niti ne toliko omake, zato sem na ognju pogrela nekaj sojine smetane za kuhanje(navadna smetana za kuhanje bo prav tako v redu) in ji dodala po nekaj ščepcev začimb: majaron, drobnjak, timijan, kajenski poper in čisto malo soli. Omako sem polila po njokih in si nanje naribala obvezni parmezan. Bili so izredno mehki in puhasti, tako da sem se odločila, da bom v naslednjem poskusu pecilni prašek kar izpustila. Dodala sem ga namreč zato, ker sem se bala, da bodo njoki zaradi pirine moke nekoliko trši. Mislim, da ni bilo potrebno.
5
Medtem ko sem jedla kosilo, sem pustila preostalo maso za njoke čakati. Z njo ni bilo nič narobe, nič se ni bolj lepila ali da bi mi bilo kakorkoli težko naprej pripravljati njokov. Vmes sem tudi ugotovila, da nisem najbolj prepričana, kako najbolj učinkovito zamrzniti preostale njoke, zato sem se s puncami posvetovala o tem in seveda takoj dobila tudi Sanjin nasvet, naj njoke enostavno položim na pladenj, na katerega sem položila papir za peko, ga pokrijem s folijo in zamrznem. Tako sem tudi naredila, s tem, da sem njoke postavila v več nadstropij, med katere sem položila papir za peko. Ko so bili njoki zmrznjeni, torej naslednji dan, sem jih prestavila v vrečke in vrnila v skrinjo, da jih bom uporabila naslednjič, ko si jih bom zaželela.
No, ja, priznam, nisem dala čisto vseh njokov, ki sem jih po kosilu še naredila, v skrinjo. Nekaj sem si jih pustila in preverila, kakšni so, če jih popečem na malo kokosovega olja. Tudi tako pripravljeni so bili super. Mislim, da imam še eno jed, ki jo lahko pripravim svoji boljši polovici … 🙂
6

 

Dodaj odgovor