Precej trdno teorijo imam o tem …

… da so Črnuče tisti del Ljubljane, kjer vreme nikoli ni takšno kot drugod po Ljubljani. In ker sem prepričana, da na to temo ne bom našla nobenega strokovnega članka (zakaj na tej točki omenjam te strokovne/znanstvene članke – ravno danes zjutraj/dopoldne sem se namreč prebijala skozi pisanje moje raziskovalne/diplomske naloge (v tem semestru je še raziskovalna, v drugem pa postane diplomska) in našla en krasen članek, ki je potrdil teorijo, ki sem jo sicer sama imela v glavi, pa nisem bila povsem prepričana, ali bo zdržala ali ne in hopsa!, sedaj je vse lepo in krasno), raje podam par praktičnih primerov, zakaj vreme v Črnučah ni nikoli takšno kot drugod po Ljubljani.

Prvič. Jeseni in spomladi, ko se ljudje v Šiški, Centru in Jaršah že dobivajo na kavicah na sončku, se Črnučani lahko sončimo samo pod namizno lučko. Spet drugič, ko bi si človek želel malo polenariti in ob koncu delovnika na Viču opazuje krasne, goste oblake, ki so kot nalašč za posteljo, računalnik z dobro serijo in piškote, se tam nekje na poti domov prične jasniti in najkasneje pri križišču Štajerske in Brnčičeve sonce zaslepi in v sekundi dvajset v enem vzdihljaju utopi vse načrte.
Drugič. To, da vreme v Črnučah nikoli ni takšno kot drugod po Ljubljani ni vedno slabo. Poleti, na primer, v največji vročini, sem ob petnajsti uri vsa premočena kolesarila iz Centra domov. V vsej svoji subjektivnosti se lahko samo zahvalim in do tal priklonim tistemu enemu oblaku, ki je brezskrbno ležal nekje 200 metrov pred mojo hišo in me namočil do kosti. Ampak, kot pravim – bilo je poletje, bilo je katastrofalno vroče, za sabo sem imela 10 kilometrov hitrega kolesarjenja. Super je bilo! Še!
In v tretji točki pridemo do današnjega dne. Sneg. Slišim, da sneži (ne dobesedno, ljudje mi pravijo), na Gmailu mi na avtobusno postajo naletavajo snežinke, ljudje vsepovsod že bentijo, kaj je treba tega belega veselja, jaz pa gledam skozi okno in … nič. Pogledam še enkrat … nič. Nič. En velik, prazen nič in nekaj oblakov.
Zato grem in si naredim Snežene kepe. Stvari je treba vzet v svoje roke.
Menda je to precej tipična slovenska poslastica, jaz sem nanjo naletela v eni izmed zadnjih številk priloge Nedela – Odprti kuhinji in se odločila, da poizkusim. Prvič. Bilo je dobro, ampak ne vem, nisem preveč beljakast človek. No, vse skupaj je sicer zelo preprosto. Najprej pripravimo kepice štiri beljake močno stepemo. Ko so povsem trdni (tako, da nam ne padejo na glavo, ako posodo obrnemo naokoli) jim dodamo še 3 žlice sladkorja in eno žlico limonovega soka, ter še naprej stepamo. Potem zavremo liter mleka in “ogenj” (indukcijo, steklokeramično ploščo, karkoli) zmanjšamo, tako da mleko ne vre. S čajnimi žličkami v mleko polagamo male kepice, ki že po 10 – 20 sekundah narastejo. Takrat jih obrnemo in skuhamo še na drugi strani. Ko so kepice kuhane jih odcedimo in polagamo v kozarce ali skledo.
Nato pripravimo še vanilijevo omako. Štiri rumenjake stepamo s 3 žlicami sladkorja in vanilijevim sladkorjem. Penasto jih stepemo in dodamo 1 dl mleka, ki nam je ostal od kuhanja kepic. To mešanico nato med stalnim mešanjem vlijemo v vroče mleko. Ponovno pristavimo nad “ogenj” in ob stalnem mešanju kuhamo, dokler se malce ne zgosti, vendar omaka ne sme zavreti! Vseeno pa to ni gosta omaka, malce se zgosti ob hlajenju, ni pa tako, kot puding. Na koncu dodamo še 1 ali 2 žlici ruma. Omako malce ohladimo, nato z njo prelijemo kepice in dobro ohladimo.
This entry was posted in Sladko.

Dodaj odgovor