Čokoladna. Pita. Pika.

Vedno sem bila slaba v sklepanju prijateljstev. V dvanajstih letih, kar hodim na morje na eno in isto lokacijo, nisem bila sposobna ustvariti poznanstva s kakšno deklico, da bi si delali družbo med poletjem. Moja mami in pesjan in sosedova šest let mlajša punčka so mi zadostovali. In tako smo nekoč stali ob trampolinu v tem počitniškem naselju ob hrvaški obali in gledali to sosedovo punčko, kako skače. Edinka. Vsak večer na sladoled in trampolin, ob jutranjem nakupovanju hrane pa obvezno kakšna igrača. Ampak to je že druga zgodba. Z njunima staršema sem se vedno rada pogovarjala. No, lahko se izrazim drugače: rada in veliko govorim in rada se pogovarjam. In tako se pogovarjamo in njen oče mi, takrat sveži gimnazijki, položi na srce: “Tina, uživaj, gimnazijska leta so najlepša.”

In tako ti nekako v spominu ostanejo določeni trenutki tvojega življenja, ki pa v resnici niso prav nič posebni. Ne govorim o prelomnicah, temveč o nekih nesmiselnih izsekih in momentih, ki pa jih misli, po mojem mnenju, zadržijo z razlogom. Tako nekako se tam nekje iz ozadja včasih na plan prebije tisti trenutek v tretjem nadstropju Šube, kjer smo imeli ponavadi biologijo, a tokrat izjemoma slovenščino, in smo brali Kosovelov Kons št. 5. Pa je rekla profesorica, da nam da pet minut časa in tisti, ki bi se opogumil in to skropucalo interpretiral, dobi takoj eno sijočo petico. Pa sem se, opogumila. In jo dobila. In Konsa niti približno ne znam več interpretirati, ali pa bi si morala vzeti kar precej več časa. Precej več voženj z avtobusom, opazovanja okolice, pobeglih misli. In tako je ta spomin nekakšen opomin, ki vsake toliko časa potrka na mojo betico in reče: “Živjo, Tina, čakam, kdaj boš naredila kaj iz sebe?” Ampak ne vem, če lahko tisto Tino dobim nazaj. Tista Tina bi se morala voziti z avtobusi in pisati in imeti v torbi majhne popisane listke zanimivih besed in ob sebi ljudi, ki so ti preprosto usojeni in ti še po toliko letih rečejo, da kdaj si boš vzela čas in napisala knjigo.
Gimnazijska leta so bila res lepa. Dandanes pa se navidezno zaprem v svojo novo kuhinjo in spečem čokoladno pito. In čakam, če tisti krasni časi morda nekoč spet pridejo, v kakšni novi obliki in ob drugi priložnosti, čeprav vem, da si jih bom v določenem trenutku preprosto morala lastnoročno izboriti. O tem, kako se bom morala celo življenje boriti in kaj se je zgodilo na Crvenem vrhu pa prihodnjič.
_______________________________________________________
In ker je nedelja in poleg vsega še deževna nedelja in se seveda nikomur nič ne da, gre stvar takole: vzamemo pekač za pite. Če mate takega s snemljivim dnom, super. Jaz sem seveda zaljubljena v mini pite, zato sem vzela pet malih pekačev. Kupila sem listnato testo, to pride v poštev za tiste, ki smo res leni, lahko pa pripravite tudi krhko testo za vaše najljubše piškote. Niti ni važno – lahko je navadno krhko testo za linške piškote, orehovo, lešnikovo, kokosovo, po želji. Zamesite ga iz poljubne količine, če pa vam ostane, ga lahko brez problema v hladilniku hranite do Miklavža, ko bo šel ostanek spet v promet. Testo razvaljamo (v kolikor že ni, moje iz Eurospina se samo razvije iz role in je to vsa umetnost), razdelimo na pet delov (ali pa samo enega, če delate v večjem pekaču) in obložimo pekače. Pozor: pri listnatem testu pekačev ni potrebno dodatno namestiti, pri krhkem je zgodba drugačna, tako da jih le premažite s stopljenim maslom in potresite z moko. Damo v hladilnik/zamrzovalnik za 10 minut, toliko, da pospravimo kuhinjo in da se pečica segreje. Potem prešpikamo z vilicami, lahko se lotite tudi slepe peke (na testo date peki papir in nanj nasujete fižola), in pečemo v pečici pet minut na 180°C.
 
Medtem se lotimo nadeva. V kozico zlijemo 4 dl smetane in jo zavremo. Odmaknemo z ognja in vanjo stresemo 225 g čokolade, ki smo jo nalomili na koščke. Mešamo, da se stopi. Pustimo, da se malce ohladi in medtem z metlico stepemo 2 jajci. Nato čokoladno zmes počasi vlivamo k jajcema in mešamo. Nadev nalijemo v pite/pito in pečemo še 15 minut na 180°C
Pustimo v vroči pečici, da se počasi ohlaja. Ne se ustrašit – nadev med peko naraste, ob ohlajanju pa usahne. Rezultat je nekaj zelo dobrega in zelo čokoladnega. Da vso sladkobo malce nevtraliziramo je poleg super stepena smetana (nesladkana), da pa še malo zahrusta, lahko vse skupaj potresete z zmletimi piškoti, orehi/lešniki/mandlji in cimetom.
Tako, pa je življenje lepše.

5 comments

  1. Tina says:

    Jaaa, itak, samo še manjše bi prišle 😉 Samo prešpikaj listnato testo (če boš delala z njim), ker se men peko napihne – to sem pozabila napisat 😀

  2. frutina says:

    poročilo: vse skupaj je super uspelo v modelu za muffine. res ful preprosta stvar, itak da je že vsega zmanjkal 🙂 bo pa tole od zdej naprej res fajn alternativa muffinom

Dodaj odgovor