Pizza mafini, prvi vtisi in nekaj nepozabnega

Minil je verjetno najnapornejši teden mojega življenja. Prvič sem se morala zbuditi sredi noči, pa ne z namenom, da ujamem letalo ali avtobus, ki bi me popeljal na kakšno zanimivo doživetje, ampak ker sem morala iti v službo. Moram reči, da se je precej zanimivo zbuditi ob pol štirih zjutraj. Od vsega adrenalina me je kar odneslo v kopalnico in naravnost neverjetno je, kako malo časa je ob tej uri potrebnega, da se človek uredi in odpelje od doma. Maia me je v komentarju vprašala, kaj je ta čarobni kraj, kjer delam. To ni nič drugega kot preljubi Kolosej, v katerem se skriva prava pravacata slaščičarska delavnica. Dela je presenetljivo veliko, pa ne samo kar se tiče pripravljanja slaščic (te so na žalost narejene izključno in samo iz čudežnih praškov), ampak tudi sendvičev, narezkov in podobnih zadev. Dela tam se precej veselim, četudi sem do sedaj delala samo enkrat, saj je bil prejšnji teden naravnost … pester. Tudi to, da bom morala v prihodnje vstati še prej (ob 3:00), mi ni taka ovira, saj mi lahko potem vseeno uspe priti še na faks, popoldne pa sem prosta kot ptička na veji.
Kaj se je prejšnji teden še dogajalo? Zavarovala, registrirala, z letnimi gumami opremila in na tehnični pregled sem pospremila mojo Škatlco. Zahvaljujoč temu sedaj po svetu hodim s peresno lahko denarnico na eni in oglasom za prodajanjem bobnov na Bolhi na drugi strani. Če kdo koga pozna, da potrebuje bobne … ali pa če kdo potrebuje kakšno domačo torto, iz pravih sestavin … vsak zaslužek mi pride prav.
Kakorkoli že. Teden se je zaključil naravnost čudovito … v najboljši možni družbi. Najprej sva šla v Firence in po precej mučni 7-urni vožnji na neudobnih avtobusnih sedežih so Mumford&Sons nežno pobožali bobniče in na plan privlekli vse tiste spomine na samotna pohajkovanja po španskih ulicah s slušalkami v ušesih. Po sobotnem dopoldanskem power napu sva počistila kopalnico, ki je skoraj že končana in prav zelo lepa. Nedelja pa vremenu primerna lenobna. Prav hecno je, kako se mi dogaja hkrati tako zelo veliko, a po drugi strani nič posebnega. Spet čakam, da se vzpostavi ena taka prijetna rutina, da bom imela malce časa tudi za … brezskrbno lenarjenje.
Ob vsem tem mojem nakladanju pa končno pridemo do tistega dela, kjer vam ponudim kaj koristnega. Pizza mafini. Muffini. Mafini. Nima veze.

Sestavine (za 16 mafinov)

  • salama
  • sir
  • ena čebula
  • 4 dl moke
  • pol vrečke pecilnega praška
  • pol čajne žličke soli
  • origano
  • bazilika
  • 3 jajca
  • 1 žlička paradižnikovega koncentrata
  • 3 žlice olja
  • 2 žlici kisle smetane
  • 2 žlici mleka

Priprava

Salamo in sir nasekljamo/naribamo. Količina je poljubna. Jaz sem uporabila cca. 100 gramov sira in 100 gramov salame. Tudi čebulo nasekljamo in jo prepražimo na malo olja.
V eni posodi zmešamo jajca, paradižnikov koncentrat, kislo smetano in mleko. V drugi posodi zmešamo moko, pecilni prašek, sol, origano in baziliko. Suhe sestavine nato dodamo mokrim, na hitro premešamo, dodamo še sir, salamo in čebulo, nadevamo v modelčke in pečemo od 20 do 25 minut na 180°C. Bolj enostavno kot to že ne more več biti.

5 comments

  1. Tina says:

    O ja, absolutno oz. nikakor ne it probat in podpirat neki tako nizkotnega, kot je tole praskovno slascicarstvo … Zal se pa bojim, da se to dogaja v vecini (vsaj manjsih) slascicarn 🙁

  2. maia says:

    Ne, saj načeloma hodim v preverjene, ampak hvala za opozorilo. 🙂 Je pa trenutno moj največji izziv, da vsakič, ko grem mimo, samo s pogledom oplazim Zvezdino izložbo macaronsov …

Dodaj odgovor