Orehova rulada s kislo smetano, hotelska kuhinja in sonce

Danes sem zopet pričela z opravljanjem slaščičarske prakse. Tisti, ki ste brali moj blog že prej, veste, da sem se lani drzno podala na pot izobraževanja za profesionalno slaščičarko. Saj ne rečem, pečt doma je povsem fino, ampak prijemi v profesiji so tako drugačni, da so domača znanja in veščine skorajda neuporabne. Kakorkoli že, ker sem vsa tri leta šolanja stlačila v eno leto (vsaj, kar se izpitov tiče), več kot 500 ur prakse pa poleg predavanj na fakulteti lani nisem mogla opraviti (ne pozabimo, da sem septembra že pobegnila v Španijo), sem se sedaj zopet vrnila v hotelsko kuhinjo Grand hotela Union. Lani na začetku sem precej trpela – nisem bila vajena celodnevnega dela na nogah, nisem se znašla, nobenega nisem poznala, niso mi zaupali in zato sem pretežno opravljala samo res drekasta opravila … no, letos pa je zgodba malce drugačna. Tisti del o opravljanju drekastih opravil ostaja isti, drugače je samo to, da sem spoznala, da se tako začne vsaka pot, kjer koli, v katerem koli poklicu in v kateri koli službi. Ne morem kar zakorakati v delavnico in pričakovati, da bom lahko dekorirala torto za angleško kraljico ali italijanskega predsednika. Torej, sedaj sem s tem sprijaznjena, delam kar se da in kjer se karkoli da. Letos je drugače to, da me vsi poznajo, vsi se mi smejijo, sprašujejo, kako sem, še bolj pa me sprašujejo, kako to, da sem nazaj in predvsem zakaj sem nazaj. Ne vem, meni je v slaščičarstvu fajn. Meni to (zaenkrat) ni neka muka, ni industrija, štancanje enih in istih zadev, ampak ustvarjanje, sproščanje in … no, uživam.

Tako. Še ena prednost slaščičarskega dela je ta, da precej hitro končaš z delom. Ob pol enih sem že hitela na Biciklju proti faksu. Po soncu. Super fajn. Seveda to, da tako zgodaj končaš, pride v kompletu s tem, da precej zgodaj tudi začneš (ob šestih zjutraj), ampak tudi na to se bomo navadili. In da ne pozabim … včeraj sem pisala o tem, da do nedelje ne jem sladkarij, kaj ne? No … saj me bo počasi izučilo, naj ne dajem obljub, katerih nisem sposobna izpolniti. Stvar je taka, da sem morala preveriti, če so piškoti in druge slaščiče še tako dobre, kot poleti. So povsem sprejemljive, a čez domačo peko je ni.
Ja, danes je tak lep sončen dan, fino je it malo ven, se sprehodit, ampak zvečer pade mrak in še vseeno je precej mraz in ena Orehova rulada s kislo smetano se kar prileže, ha? Ta recept kroži med slovenskimi gospodinjami že par let. To je take vrste recept, ki se prenaša na zamaščenih listkih in je pospremljen z besedami “To je tolk dobr!” In res je dobro. Sicer malce potratno, za krizne čase ne najbolj poceni (pa spet ne tako drago, da bi nam zaradi tega grozil bankrot), ampak se splača.

Sestavine (za pekač od pečice)

  • 8 jajc
  • 8 žlic mletih orehov
  • 8 žlic kristalnega sladkorja
  • 400 g kisle smetane
  • 3 žlice mletega sladkorja

Priprava

Ločimo beljake in rumenjake. Iz beljakov stepemo sneg – med stepanjem jim postopoma dodajamo 8 žlic sladkorja. Stepemo tudi rumenjake in jih ročno primešamo beljakom. Na koncu nežno vmešamo mlete orehe. Zmes je zelo penasta. Pekač v velikosti pečice prekrijemo s papirjem za peko in čez zlijemo biskvit. Pečemo na 180°C približno 10 minut.
Po želji lahko rulado še vročo zvijemo v rolo. Tako bo kasnejše zvijanje lažje. Lahko pa jo tudi pustimo in zvijemo kasneje.
Kislo smetano zmešamo s sladkorjem v prahu in jo namažemo po biskvitu. Rulado trdno zvijemo in jo tesno zavijemo v folijo za živila ali peki papir. Pustimo nekaj ur na hladnem, da se biskvit prepoji s kremo in da se le-ta strdi (sicer kisla smetana med mešanjem postane precej tekoča).
Tale zadeva zahteva malce spretnosti, sploh, ker je biskvit zelo rahel in puhast, krema pa tekoča, ampak ko se ti prvi grižljaj kar stopi v ustih … vredno vsakega truda!Aha!, in tole sem še pozabila povedat – http://www.facebook.com/BorMasinaZaPunce

3 comments

  1. Urška says:

    Končno spet malo bolj redno pišeš, sem te že pogrešala, najprej sem bla pa itak zmedena kaj je zdej s tem prelociranjem:) looking forward to new blog entries (btw, jaz sem tista ki te je že enkrat spraševala kako pa kaj s tvojo slaščičarsko šolo) in joooj kako obožujem tvoj stil pisanja:D Pozdravček, Urška

    • Tina says:

      Joj, Urška, hvala za tak lep komentar! To mi je samo še večja spodbuda, da bom še več pisala, ker je fino vedet, da te kdo rad bere 🙂 včasih (no, večinoma) se mi zdi, da itak pišem v prazno in da nobenega ne zanima 🙂

      Lep večer!

Dodaj odgovor