Kovčki, pogledi in malce improvizacije

Preživljam še mojih zadnjih 24 ur v Sevilli. Jutri take čas bom že čakala na vstop na letalo v Barceloni. Na tleh moje sobe je že skoraj popolnoma napolnjena potovalka, na postelji počivajo samo še oblačila, ki jih potrebujem danes/jutri. Kar težko verjamem. Pred slabimi petimi meseci sem prišla v razgreto Sevillo, s toliko najrazličnejših misli in občutkov v glavi, in danes odhajam. Ko človek zapušča mesto in ljudi, je kar naenkrat vse lepše, vse ima nek svoj čar, odnosi s cimri so popolni in … kako hecno, za krajši moment si želiš, da mogoče sploh ne bi šel domov. Ampak moje srce je še vedno v Ljubljani. V tisti Ljubljani, v kateri me vsako jutro zbudi sonce, ki se sramežljivo prikaže izza gozda. V tisti Ljubljani, kjer je vsega ravno dovolj in ne preveč. V tisti Ljubljani, ki je moj dom in je ne zamenjam za nič na svetu.

Obstajajo ljudje, ki si želijo potovati, živeti po celem svetu. Takšna je moja cimra Clara, ki živi malo v Parizu, pa se potem vrne v Nemčijo, pa gre v ZDA, pa v Španijo. In potem sem tukaj jaz, ki uživam doma. Rada sem nekje, ker imam ustaljeno rutino in red v življenju. Zakaj sem potem sploh šla za pol leta na izmenjavo? Mogoče zato, da sedaj še bolj vem, kako rada imam svoj dom? Ne vem, kakšne posledice (predvsem dobre) bo Sevilla pustila na meni. Vsekakor bo to pokazal čas.
Ta teden smo se s cimri veliko družili. Vsak večer smo skupaj jedli večerjo, za danes pa imamo v načrtu poslovilno večerjo. Vsak bo pripravil nekaj malega za jest in jaz sem se seveda ponudila za sladki program. Ker pa imam danes še kar nekaj obveznosti – posloviti se moram od moje španske družine in od nemških prijateljic – sem sladico pripravila že včeraj. No, slaba novica je ta, da smo jo zmazali že včeraj. Dobra novica je ta, da se je za današnji posladek javila tudi Francozinja, tako da bomo vseeno po večerji uživali še v malce sladkih dobrotah.
Seveda je tale sladica plod improvizacije, ampak sedaj razmišljam, katere sestavine sem uporabila, in mislim, da bi jo lahko poimenovala kar Španski kozarček (jogurtova krema z marmelado in piškoti v kozarcu).

Sestavine (za 7 porcij, pa še malo vmes za v usta)

  • 200 gramov piškotov
  • 300 gramov marmelade z okusom gozdnih sadežev
  • pol limone
  • pol litra sladke smetane
  • 750 mL jogurta (ne tekoči!)
  • tri žlice sladkorja v prahu
  • eno rebro čokolade

Priprava

Piškote (lahko so navadni albert keksi, lahko so polnozrnati, po želji) damo v plastično vrečko in jih zdrobimo s pomočjo valjarja, lahko pa jih damo v multipraktik in jih zmeljemo, tako da dobimo mešanico fino mletih piškotov, vmes pa je lahko še kakšen večji košček.
Potem pripravimo marmelado. Iz kozarca jo damo v posodo in jo malce segrejemo ter premešamo, tako da je bolj tekoča. Dodamo ji tudi malce limoninega soka.
Stepemo pol litra sladke smetane (jaz sem jo včeraj stepla na roke!, zelo zanimiva izkušnja, priporočam vsem). Med stepanjem dodamo 3 žlice sladkorja v prahu in preostali limonin sok polovice limone. Smetano stepamo toliko časa, da je dovolj trdna, a ne preveč. Nato vanjo vmešamo še jogurt, lahko z mešalnikom ali pa na roke.
V kozarce (moji so bili prostornine 2 dcl) potem poljubno zložimo – plast piškotov, nato marmelada, nato krema. Ponovimo dvakrat ali večkrat, po želji.
Po vrhu potresemo še s sesekljano čokolado in uživamo.

6 comments

  1. NuckinFuts says:

    Definitivno se vidi, da ti malce udarja na pretirano sentimentalnost, ker sanjaš o neki “sončni” ljubljani. Pa halo, v tisti luknji je 90% časa megla. Kakšno bujenje sončnih žarkov zjutraj, lepo prosim :Đ

  2. Chemfusion says:

    Tudi jaz sem se malce spraševal katere droge povzročajo sanjarjenja o soncu v Ljubljanski kotlini. I want some of that. 😀

    Okusni izgledajo tile kozarčki španski.

  3. Tina says:

    Okej, ja, mogoče mal idealiziram 😛 ampak res sem že kar nekaj časa zdoma in … pogrešam. Sploh pa me sonce zbudi vsako jutro, samo včasih je izjemno sramežljiv za meglo. Men je to vse všeč. Cel let pa res ne more bit sonce.

  4. maia says:

    Tale recept bo pa še men uspelo spacat …seveda ne brez mikserja 😀

    Ti kar pridi v Ljubljano, ker danes je super sončno (ne poslušaj prvih dveh čemernih komentatorjev). Sicer pa, pomoje boš Sevillo začela pogrešati hitreje, kot si misliš 🙂

Dodaj odgovor