Nikoli končano poletje, cimri in boranja

Všeč mi je Slovenija, predvsem zaradi možnosti, da izkusimo tako vroče poletje kot tudi mrzlo zimo. Da lahko poleti namakaš noge v lavorju na travi za hišo in se pozimi sankaš v bližnjem gozdu. Sevilla tega nima. Tukaj je vse eno samo peklensko dolgo poletje, ko se temperature vsak dan povzdignejo nad 40°. Od novembra pa do marca pa tukaj vlada ena sama žalost. Teh nekih nedoločljivih 15°, ki so v kombinaciji s soncem že prav prijetno tople, a v kombinaciji z vetrom in oblaki nadvse depresivne. Neznansko žal mi je, da ne morem biti v tem času doma, ko je povsod toliko snega, ki ga naravnost obožujem. Žal mi je, da zamujam opoldanske pohode po gozdu, ko je to najtišji prostor pod soncem in  ti na vsakih par minut zastane srce, ko iz nenada z drevesnih vej pade kup snega.

Ampak … vsaka stvar je za nekaj dobra. Če ne bi šla na izmenjavo v Sevillo, ne bi nikoli imela priložnosti okusiti sladkega španskega sadja, ki kar poka od intenzivnosti okusov in arom. Neverjetno, španske pomaranče so tako zelo sladke, da jih bom doma vsekakor pogrešala. In tega, da živim s šestimi cimri, ki poskrbijo za vsakodnevno začudenje, ko jih opazujem, kako si pripravljajo kosilo, tudi zagotovo ne bom izkusila kaj kmalu. Od tega, da pripravljajo najrazličnejše kombinacije – kot, na primer, popečene bučke, pesa, narezana na precej velike kose in kuhan pršut – pa vse do uporabe kozice, v kateri sicer kuhamo čaj, za kuho špagetov … no, živi in se uči, vmes pa še precej načudi.
Gremo raje k mojemu današnjemu kosilu. Španci imajo precej široko ponudbo zamrznjenih jedi, obstajajo celo majhne trgovine, ki nudijo samo to – zamrznjeno hrano. Sicer sama nisem pristaš tega, a eno zmrznjeno pregreho pa vseeno pridoma uporabljam – zamrznjen stročji fižol. Prav tako v Španiji še vedno vlada sezona paradižnika, ki se ga dobi precej ugodno. Izbira kosila je bila tako danes precej logična: boranja. Tipična poletna jed, ki je pri nas na sporedu prav vsako leto, takrat, ko že niti ni več tako vroče in je sezona stročjega fižola na vrhuncu. Takrat, ko se na krožniku znajdejo tudi že ocvirki. Ste kdaj jedli v kosih kuhan krompir in stročji fižol, vse skupaj zabeljeno z ocvirki? Absolutno ena izmed mojih najljubših jedi.

Sestavine (še vedno samo za eno osebo)

  • pol čebule
  • eno korenje
  • dva paradižnika
  • dva krompirja
  • sol, peteršilj, origano
  • skodelica stročjega fižola

Priprava

V globjo ponev (ali pa v navadno posodo) vlijemo malce olja, toliko, da na njem prepražimo pol čebule. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Med tem, ko se oboje praži, na kocke narežemo dva paradižnika in ju dodamo v ponev. Malo počakamo, da se paradižnik rahlo razpusti, nato pa dodamo kozarec vroče vode. Počakamo, da zavre, in dodamo stročji fižol. Nekaj časa pustimo pokrito, nato pa posodo odkrijemo in kuhamo na manjšem ognju, toliko časa, da večji del vode izpari in da je fižol kuhan. Pri meni je trajalo cca. 15 minut. Med tem, ko se boranja kuha, pa tudi že olupimo krompir, ga narežemo na kose poljubne velikosti (od tega bo tudi odvisen čas kuhanja) in skuhamo. Ko je boranja skoraj gotova, solimo, dodamo origano in peteršilj. To je to.
 

Dodaj odgovor